Skrajno ljubeče, se razume, bil je namreč eden bolj priljubljenih francoskih predsednikov. Šele malo pred njegovo smrtjo je prišlo na dan, da je več kot trideset let živel dvojno življenje, da je imel poleg zakonske žene in dveh sinov še ljubico in nezakonsko hčerko. Zdaj, dvajset let po njegovi smrti, pa prihaja še knjiga ljubezenskih pisem Pisma Anne, ki jih je napisal ljubici Anne Pingeot. V njih se razkriva kot nežen in strasten ljubimec, kot odličen pisec s pretanjenim posluhom za jezik.

Pisma Anne, zbirka ljubezenskih pisem, napisanih v letih 1962–1995, izide 26. oktobra, prav ob stoti obletnici Mitterrandovega rojstva. Od njegove smrti je minilo dvajset let, od smrti njegove zakonske žene Danielle pet, zato se je zdaj triinsedemdesetletna Anne Pingeot odločila, da je čas, da po več kot petdesetih letih molka pride na dan resnica o njunem razmerju. V knjigi je 1218 pisem – veliko, a ne rekordno veliko za Mitterrnda, ki je še kot zelo zaljubljen študent neki pariški najstnici napisal dva tisoč pisem. Eno leto je Anne pisma, ki jih je hranila v škatlah za čevlje, pretipkavala in urejala, izdala pa jih je pod pogojem, da ji knjige ne bo treba promovirati. Naj pisma govorijo zase, meni, ona ne bo dala niti enega intervjuja. Knjigi je priložen faksimile njegovega dnevnika, v katerem so shranjeni pesmi, citati, vstopnice, železniške vozovnice … – drobni spominki, s katerimi je Mitterrand ohranjal spomin na njune najlepše trenutke.

Sonce v nas 

François Mitterrand (1916–1996) je bil francoski socialistični politik in štirinajst let, od leta 1981 do 1995, francoski predsednik. Anne Pingeot je poznal od otroštva, bil je prijatelj njenega očeta, s sedemindvajset let mlajšim dekletom pa sta se zbližala na začetku šestdesetih, ko je imela ona devetnajst let in je bila po francoskih zakonih še mladoletna, on pa 46. Bil je senator, poročen z Danielle in oče treh sinov (eden, njun prvorojenec, je umrl kmalu po rojstvu). Prvo pismo je iz leta 1962 in je pospremilo Sokratovo knjigo, ki jo je poslal mladi Anne, ker sta se pogovarjala o njej. »Tale knjižica je kurir, ki vam bo povedal o zvestem spominu, kakršnega hranim na nekaj uric čudovitega poletja,« je pisal senator. Pisal ji je o vsem mogočem, o filozofiji, umetnosti, literaturi. Iz pisem veje globoka naklonjenost, njuno ljubezensko razmerje pa naj bi se začelo avgusta leta 1963.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Sonja Javornik v vlogi kupida: Kljub slabim izkušnjam verjame v ljubezen

Vloga svetovalke v oddaji Poroka na prvi pogled je Sonji Javornik pisana na kožo. Novinarka, pisateljica in predavateljica je namreč med svojimi prijatelji znana kot izredno intuitivna, neposredna in dobronamerna oseba, h kateri se mnogokrat zatečejo po nasvet in pogovor.

Tole je nekaj delčkov pisma 23. novembra 1963: »Draga Anne, ko sem prispel v L'Aigle, mestece v departmaju Orne, kjer je bilo včeraj zvečer politično srečanje, o katerem sem vam govoril, sem izvedel za Kennedyjev umor. Kot veliko ljudi po svetu me je ta novica šokirala. Pa ni smrt tisto, kar me čudi in spravlja v bes, saj jo srečaš na vsakem vogalu, temveč sovraštvo. In neumnost. In skrbi me, ko vidim, da sta spet zmagala. … Toda svetloba, toplota in radost prihajajo iz sonca, ki je v nas. Tako zelo rad sem z vami.«
Leto pozneje, novembra 1964, ji piše: »Ko sem te srečal, sem takoj vedel, da začenjam veliko potovanje. Kamor koli grem, vem, da boš vsaj ti vedno obstajala. Blagoslavljam ta obraz, ti moja luč. Zame nikoli več ne bo popolne noči. Še samota moje smrti bo manj samotna, Anne, ljubezen moja.«

Zasebna ljubezen za javni denar 

Največ pisem ji je poslal do leta 1974, takrat se je rodila njuna hči in potem je skrivna družinica več časa prebila skupaj, zato je bilo manj potrebe za pisma, ki pa so kljub temu še občasno prihajala, zadnje dva meseca pred njegovo smrtjo za rakom prostate. Anne se je očitno sprijaznila, da se nikoli ne bo ločil od Danielle, hotela pa je otroka, sicer ga bo zapustila, mu je zagrozila. In tako se je rodila Mazarine, ki je pozneje napisala dve knjigi spominov na otroštvo in na očeta. Mazarine je bila, je povedala Anne, »edino pravo darilo, ki mi ga je kdaj dal«.

Dneve je Mitterrand preživljal z ženo in sinovoma v predsedniški palači, večino noči pa ob Anne in njuni hčerki, ki ju je naselil v državno stanovanje dobre štiri kilometre stran. Davkoplačevalci so nevede, a velikodušno prispevali tudi za plače 36 pripadnikov specialnih enot policije, ki so Anne in Mazarine varovali 24 ur na dan, po osem varnostnikov v enem turnusu. So Francozi ponoreli, ko se je pokazalo, kako je predsednik porabljal javni denar? Še malo ne. V kakšni drugi državi bi letele glave in se spodmikali stolčki, Francozi pa so leta 1994, ko je na dan prišla novica o predsednikovi nezakonski hčerki, novico sprejeli naklonjeno. In so zdaj povsem očarani nad izbranimi pismi, ki so jih časopisi objavili še pred uradnim izidom knjige. »Zadnji predsednik, ki je cenil francoski jezik,« se je navduševala revija L'Obs, ko je objavila odlomke.

Zakon džungle

Anne je umetnostna zgodovinarka, specialistka za kiparstvo 19. stoletja, bila je kustosinja v Louvru in muzeju Orsay. Sprijaznila se je s tem, da bo za vedno ostala le ljubica, skrita ženska; sprijaznila se je s tem, da je imel poleg nje še druge ljubice. Odločitev, da se ne bo ločil od Danielle, so pripisovali temu, da se je bal za svojo politično kariero, toda v edinem intervjuju, ki ga je kdaj dala (britanskemu novinarju Philipu Shortu, ki je 2013 izdal knjigo Mitterrand: študija dvoumnosti), je imela Anne drugačno razlago: »Nikoli ni spremenil svoje odločitve. In Danielle je bila njegova odločitev.«

Danielle je za moževo drugo družino vedela že zdavnaj prej, preden so Mitteranda štirinajst mesecev pred njegovo smrtjo paparaci fotografirali, ko je z dvajsetletno Mazarine prišel iz restavracije, v kateri sta večerjala. Nič ni dramatizirala, konec koncev je tudi ona imela razgibano zasebno življenje – v sedemdesetih je eden od njenih ljubimcev stanoval kar pri Mitterrandovih in je zjutraj hodil po rogljičke za vso družino, ljudem pa so ga predstavljali kot daljnega sorodnika.

Francija je predsednikovo skrivno hčer prvič uradno spoznala januarja 1996 na njegovem pogrebu, ko sta ob krsti družno stali Danielle s sinovoma in Anne s hčerko. Danielle je žalujočo Mazarine tolažeče objela. Sinova sta bila polsestri manj naklonjena. Jean-Christophe je še v bolnišnici, kamor sta oba prišla obiskat umirajočega očeta, Mazarine povsem ignoriral. »Dokler moj oče ne spregovori o tem dekletu, ona zame ne obstaja,« je pojasnil. Uradno so sinovoma polsestro predstavili nekaj dni pred pogrebom njihovega očeta.
Krog ljudi okrog predsednika je vedel za Anne in Mazarine, toda on se je paranoično bal, da bo njegova skrivnost prišla na plan, in je celo ukazal, naj prisluškujejo telefonom novinarjev, ki bi lahko vedeli zanjo.
Tudi Mazarine, ki je napisala: »ko ga ni bilo, je bil predsednik, ko pa je bil doma, je bil samo moj«, ga ni povsem poznala. »Nekoč, ko sem bila z nekom preveč prijazna, mi je rekel, da tako v življenju ne bom nikamor prišla, da vlada zakon džungle. Vendar se je smejal, ko je to rekel. … Nihče ne ve, kaj si v resnici misli.«

Ljubka mala laž 

V prvi avtobiografski knjigi, Zapečatena usta, se je Mazarine, zdaj mama treh otrok, opisala kot »ljubko malo laž«. Drugi, izdani sedem let pozneje, leta 2012, je naslov Pridni vojaček. Skupaj sestavljata pripoved o osamljenem otroštvu, ki so ga zapolnjevale predvsem knjige. Ko je dobila kolo, so morali kolesariti tudi njeni varnostniki. Njen oče je postal predsednik, ko je imela šest let. Zaradi svojega novega položaja ni bil pripravljen spreminjati svojih navad, še vedno je skoraj vsak večer prišel domov, da je hčerki zapel uspavanko. Poletja sta preživljala skupaj na jugu Francije, kjer sta se držala za roke in poljubljala drevesa. Življenje je bilo sestavljeno iz majhnih obredov, vsak večer ga je pred spanjem poljubila na konico nosu. V Elizejsko palačo se je na obisk k očetu prikradla skozi zadnja vrata, ki so vodila naravnost v njegove zasebne prostore. Pozimi sta večerjala v knjižnici ob kaminu.

Zdaj je profesorica filozofije, piše kolumne, se pojavlja na televiziji, izdala je več knjig, ki pri kritikih niso vedno naklonjeno sprejete, češ da je slavna samo zaradi očetovega priimka. Tega je Mazarine materinemu dekliškemu priimku, Pingeot, dodala šele pri štiriintridesetih. »Devetnajst let sem bila nikogaršnja hči, zdaj pa sem se končno odločila, da si dam v dokumente zapisati očetov priimek.«

Najslajše je prišlo na koncu 

Najganljivejša so pisma, ki jih je Mitterrand pisal Anne, ko je bil umirajoč starec. Da ima raka, ji je povedal leta 1981, pol leta po tem, ko je bil izvoljen za predsednika. To je bila še ena skrivnost, za katero javnost ni smela vedeti. Na dan je prišla šele na koncu njegovega drugega mandata leta 1995. Umrl je manj kot leto dni po tem, ko je zapustil Elizejsko palačo. Štiri mesece pred smrtjo je Anne napisal: »Sreča je zame misliti nate in te ljubiti. Vedno si mi prinašala več. Ti si bila sreča mojega življenja.«

Toda zakaj je Anne ostajala z njim, čeprav se ni hotel ločiti, kljub drugim ljubicam, kljub krizam? »Boljši ljudje tvoje življenje obogatijo s svojim znanjem,« je v svojem edinem intervjuju povedala novinarju. »Neverjetna sreča je občudovati človeka, ki ga ljubiš, s katerim ti ni nikoli dolgčas, s katerim imata enaka zanimanja. … Bilo je večno obnavljanje ljubezni, 32 let izredne sreče … pa tudi nesreče, ker je bilo tudi težko. François je imel navado reči nekaj, kar se meni zdi čudovito: 'Edina trajna ljubezen je nedosegljiva ljubezen'. Če je vedno težko, ljubezen ne umre.«