Da se nam nekatere stvari v življenju ne izpolnijo, ker pač nismo rojeni pod srečno zvezdo. A star pregovor pravi, da smo ljudje sami kovači svoje sreče. In res je tako. Psihologi pravijo, da smo navadno kar sami tisti, ki se oviramo na poti do sreče.

Če poslušate kogar koli s hudo življenjsko zgodbo, ki ga je sčasoma pripeljala do izpolnitve in osebne sreče, boste od njega najverjetneje slišali, da sreča ne pade z neba, ampak se moraš zanjo preprosto odločiti. Sreča ni neka zunanja okoliščina, ki se nam zgodi, ampak gre bolj za naš odnos do življenja in njegovih izkušenj. Zato verjetno ni naključje, da so navadno najbolj navdihujoči ljudje in govorci osebe s travmatično preteklostjo, ki so kljub temu polne optimizma, hvaležnosti in sreče. Takšni ljudje so živ dokaz, da je kljub težavnemu življenju mogoče biti srečen in da sreča ni rešitev z neba. Sreča se zgodi v naših glavah, ko se znebimo blokad. Blokad do sreče, ki so navadno posledica negativnih izkušenj iz preteklosti. Da bi se ljudje obranili podobnih ran tudi v prihodnje, si postavimo mentalne meje, znotraj katerih se počutimo udobno in varno, hkrati pa nas te meje omejujejo pri napredku na različnih področjih v življenju. Tudi pri iskanju sreče.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ljubezen iz šova: V štirih letih tretjič postala starša

Adam in Gordana sta se zaljubila v hrvaškem šovu Poroka na prvi pogled in drug v drugem našla sorodno dušo. Včeraj je na svet privekal že tretji fantič.

Kritičnost do sebe

Čeprav navzven morda delujemo samozavestni, smo ljudje navadno precej strogi do samih sebe. V isti sapi, kot od sebe zahtevamo nemogoče, se imamo tudi za povsem nesposobne. Samo pomislite, kolikokrat v življenju ste od česa odstopili z besedami: to ni zame, nisem dovolj usposobljena za to, nimam izkušenj, ne poznam pravih ljudi, preveč sem nerodna za kaj takega, premalo lepa in privlačna, ne spadam med določene ljudi in podobno. Ali pa kolikokrat ste ob prvi oviri obupali in se okarali z besedami: prav mi je, kaj sem pa mislila, da mi to lahko uspe, saj nimam pojma, sem največja zguba na svetu, nisem sposobna in še marsikaj v tem slogu. Vsa ta samokritika nas dela sovražnike samih sebe. Ljudje se do sebe vedemo precej poniževalno. V resnici globoko v sebi marsikdo nima lepega mnenja o sebi in potihoma ves čas čaka, da mu bo spodletelo. Tudi pretekle negativne izkušnje so vir samokritike: ne sili v to, saj veš, kako se je končalo zadnjič … Čeprav se nam zdi, da se s samokritiko postavljamo na trdna tla in smo posledično bolj stabilni v življenju, se v resnici z njo zaviramo. Nesreča pa pogosto izhaja iz občutka, da se nikamor ne premaknemo, da stojimo na mestu.

Strah

Strah je najbolj značilen zaviralec življenja. Strah nas ohromi. Zaradi strahu, da se bodo ponovile pretekle neprijetne izkušnje, se ne upamo premakniti naprej. Ne upamo v nova razmerja, v nove službe, nov način življenja. Strah nas je tudi negotovosti pred tem, kar nosi prihodnost. Pred tem, da ne bomo znali ali zmogli. Kaj, če se v službi ne bom uspela dokazati? Kaj, če ne bom zmogla plačevati stroškov večjega stanovanja? Kaj, če bo odrekanje najljubši hrani preveč zame? Kaj, če ne bom nikdar spoznala boljšega partnerja od trenutnega? Ves ta strah, na katerem koli, tudi najbolj banalnem področju našega življenja, nas ovira na poti k temu, kar si želimo. Na poti do sreče. Zaradi strahu se navadno zdi to, kar živimo zdaj, preveč udobno, da bi si upali zapustiti. Ne boljše in bolj zadovoljivo. Samo lažje. Bolj udobno. Čeprav nas ne osrečuje. Kadar vas pri čemer koli omejuje vaš strah, pomislite nase na smrtni postelji. Takrat ne bo strahov, bodo samo obžalovanja. Boste obžalovali, da nečesa niste storili, ker vas je bilo preveč strah?

Preteklost

Ljudje se radi oklepamo preteklosti. In dovolimo, da nas ta določa. Neprijetno otroštvo, mladostniška doba, težka razmerja iz preteklosti, težki odnosi s svojci, bolezni in poškodbe, vse te stvari iz preteklosti so stvari, ki jih nosimo s seboj vse življenje. In so stvari, ki nas še vedno zadržujejo v njej. A če živimo v preteklosti, težko živimo v sedanjosti, še težje pa preidemo v prihodnost. Čeprav morda upamo, da nas nekoč nekje čaka sreča, si tja ne pustimo, ker ostajamo v času negativne preteklosti. A je treba sprejeti, da nas preteklost ne določa. Kar koli slabega smo v življenju izkusili, nas je resda izoblikovalo, a nikakor to ne določa, kdo smo. Slaba preteklost ni naša identiteta, ampak je učna lekcija, ki nam daje modrost za naprej. Tudi na poti do sreče. Ko bomo preteklost pustili za seboj, ko se bomo znebili njenega oprijema, šele takrat bomo začeli sprejemati vse lepo, kar nam ponuja sedanjost in obeta prihodnost. In bliže bomo sreči.

Navezanost

Ker smo ljudje prepričani, da sreča pride od zunaj, smo prepričani tudi, da se skriva v na videz lepih stvareh: v denarju, dobrem avtu, veliki hiši, glamurozni službi, partnerju, otrocih, številnih prijateljih, dragih darilih … Naša navezanost na materialne dobrine in ljudi nas vodi v prepričanost, da je pot do sreče posredna. Da nas lahko osreči zgolj drugi oziroma stvari. A se je treba zavedati, da nič v naših življenjih ni zares naše. Da vse in vsakogar lahko izgubimo. S tem pa izgubimo tudi srečo. Da bi v življenju vedno znova našli srečo, je torej treba to iskati v sebi – v svoji moči, vztrajnosti, nežnosti, požrtvovalnosti … V vsem, kar je vzrok za to, da lahko imamo darove, kot so materialne dobrine in ljubeči ljudje. Treba jo je iskati v stvareh, ki izhajajo iz nas. Seveda je lepo biti ljubljen, a ljubljenost mora vedno izhajati iz nas. Lepo je biti bogat, a bogastvo ni vedno povezano z goro denarja. V resnici smo sami odgovorni za svojo srečo. Svojega ključa do sreče ne smemo predajati v roke drugih.