Ameriški dietetičarki Evelyn Tribole in Elyse Resch, avtorici knjige Intuitivno prehranjevanje (imamo jo tudi v slovenščini), sta skozi leta dela z bolniki na lastne oči videli, kako škodljiva je obsedenost družbe z vitkostjo. Na tej temelji dietna industrija, ki nas neprestano bombardira z novimi programi in izdelki. Še nikoli nismo imeli na voljo toliko informacij o hujšanju, hkrati pa še nikoli nismo bili debelejši. Avtorici obljubljata, da je intuitivno prehranjevanje rešitev za to skakljanje od diete do prenajedanja, od navideznega reda do kaosa. A da bi se intuitivno prehranjevali, se moramo najprej odpovedati dietam – za vedno.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Je vaš partner vaša sorodna duša ali duša dvojčica?

Kdaj bom spoznala svojo sorodno dušo? Vprašanje, ki ga neštetokrat slišimo in znova in znova spoznavamo, da v resnici ljudje danes ne vedo, kaj to sploh pomeni. Iščejo nekoga, ki naj bi jim bil enak. Nekoga, ki naj bi jih dopolnjeval, osrečeval in podobno. Je res, da iščejo sorodno dušo?

Prepovedano je vedno najslajše. Intuitivno prehranjevanje ni zgolj še ena dieta, ampak je nasprotje diet. Njegov namen ni hujšanje, temveč izboljšanje odnosa do hrane in svojega telesa. Ljudje, ki se naučijo intuitivnega prehranjevanja, lahko shujšajo, a to ni nujno; nekateri se celo zredijo, drugim se teža ne spremeni. To je odvisno od vsakega posebej: nekdo, ki se že leta podhranjuje s strogimi dietami, se bo, ko bo začel jesti, kadar je lačen, in do sitosti, najverjetneje zredil. Nekdo, ki se bo s pomočjo tega prehranjevanja kočno nehal prenajedati, bo najverjetneje shujšal.

Avtorici menita, da se vsi rodimo s sposobnostjo intuitivnega prehranjevanja. Dojenčki jočejo, kadar so lačni, in nehajo jesti, kadar so siti. Starši običajno poskušajo vplivati na prehrano svojih otrok, saj sledijo trenutnim smernicam. Hočejo, na primer, da njihovi otroci jedo na določeno število ur, prepovedujejo jim sladkarije oziroma jim jih dovolijo le, če prej pojedo zelenjavo, in podobno. Avtorici sta pri delu z odraslimi in otroki ugotovili, da večina otrok, ki se jim tako zelenjavo kot sladkarije in drugo predstavi kot enakovredno hrano, ki je vedno dostopna, posega po vsem in ne izbere le čokolade in piškotov. Podobno delujejo tudi odrasli, ko se znebijo predsodkov in pravil glede hrane. To ne bo vodilo v prehranjevanje zgolj z nezdravim; če bomo za zajtrk pojedli kos torte, si za kosilo najbrž ne bomo želeli še enega, ampak bomo hrepeneli po zelenjavi. Če bomo tisto, kar se nam zdi dobro, jedli, ko si bomo tega zaželeli, do prenajedanja ne bo prišlo, ker ne bo odrekanja.

Motnje hranjenja in prehranjevanja. Tribole in Resch menita, da imajo vzgoja in mediji velik vpliv na odnos posameznika do svojega telesa in hrane. Hujšanje in slab odnos do lastnega telesa v kombinaciji z drugimi dejavniki lahko vodita v motnje hranjenja, kot so anoreksija, bulimija, ortoreksija in kompulzivno prenajedanje. Vsakdo kdaj preveč poje, zlasti hrane, do katere sicer nima dostopa (običajno zato, ker si tega ne dovoli), ali pa ob praznikih in raznih zabavah. Če pa se človek prenajeda pogosto in dokler nima neprijetnega občutka v trebuhu, če nima nadzora nad svojim prehranjevanjem, gre za kompulzivno prenajedanje. Vse motnje hranjenja zahtevajo strokovno pomoč, slediti principom intuitivnega prehranjevanja pa je takšnim zasvojencem na začetku težko, ker nimajo več pravega občutka za lakoto ali sitost; to pride pozneje.

Motenj hranjenja ne smemo mešati z motnjami prehranjevanja, ki jih ima občasno vsak izmed nas, nekatere pa spremljajo vse življenje. Mednje štejejo diete, izključevanje živil, praški namesto obrokov, čaji in tablete za hujšanje, obsedenost s telovadbo in uživanje »slabih živil« na skrivaj. Intuitivno prehranjevanje, ki ga avtorici predstavita v desetih principih, nam ta cikel pomaga ustaviti. Avtorici opozarjata, da teh principov ne smemo jemati kot stroga pravila, saj se slednjih poskušamo v zvezi s prehrano znebiti. Gre za napotke, ki nam bodo pomagali doseči boljši odnos do hrane in svojega telesa. Z njihovo pomočjo se lahko zares spoznamo v povezavi s hrano, kar je tudi ena od glavnih trditev v knjigi: le mi sami vemo, kaj, kdaj in koliko bi radi jedli ter kako to vpliva na nas. Nihče drug, ne najmodernejša dieta ne sorodniki in prijatelji, se ne sme odločati namesto nas.

Recimo ne dietam: avtorici svetujeta, da se znebimo jedilnikov, aplikacij za štetje kalorij in knjig, ki nam narekujejo, kaj smemo jesti ter predvsem česa ne smemo. Uporabniki družbenih omrežij naj nehajo spremljati profile, ki objavljajo nasvete in zvijače o hujšanju. Sprijazniti se moramo, da diete ne delujejo, sicer bi bili vsi suhi, in si obljubimo, da nikoli več ne bomo šli na nobeno. Znebimo se tudi tehtnice in se ne osredotočajmo na številke, ker je razvpiti ITM precej nezanesljiv.

 Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 10. 01. 2023