Tempo, s katerim se Lado loteva odmevnih projektov, je izjemen: potem ko je splavil Slovensko literaturo od A do Ž, sta z Juretom Karasom zagnala roaste Na žaru, režiral je Jonasovo predstavo, jesen pa preživel kot za mnoge edina zanimiva stalnica oddaje Slovenija ima talent, če zaradi dela s konkurenco ne bi imela zadržkov TV Slovenija, bi ga skoraj zagotovo videli tudi v seriji Po oglasih. Lado in Jure Karas z ekipo že pripravljata nov TV-projekt, a o tem iz njega nismo iztisnili nič. Po doslej zbranih informacijah ustvarjajo igrano serijo.

Kaj ste se naučili od tekmovalcev na SIT?
Ne vem, če bi temu rekel, da sem se ravno naučil, me pa spomnijo na pomembnost testisov. Vse prelahko je biti pameten, sedeti na riti in jamrati, da se nekaj ne da ali da je brez zveze. Spomnili so me na pomembnost predrznosti, poguma in podobnih reči.

Ste postali previdni in preudarnejši?
Neee. To ne pomeni, da sem v zadnjih letih postal »ziheraš«, je pa dobro imeti kakšen tak opomnik in zanimivo, da opomniki vedno pridejo od mlajših.

Kako so izgledale avdicije v vaši mladosti, ko tega niste počeli pred kamerami? Recimo tista pred 20 leti, ko ste postali član skupine Groove on the Move.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Mama in hči v Grčiji: Darilo za najin pogum je raj v katerem živiva

Si predstavljate, da v tednu dni spakirate svoje življenje v škatle in se preselite v Grčijo? Slednje sta z enim samim zamahom poguma storili Sabina in Ramani, mama in hči, ki sta prisluhnili notranjemu klicu, stisnili zobe in si podarili priložnost za lepšo prihodnost. Zadnji dve leti in pol ne le da živita sanjsko življenje v grškem obmorskem mestecu, 12 letno dekle celo blesti kot najbolj obetavna gimnazijka. Morda bo njuna zgodba v navdih vsem, ki imajo velike sanje, a ne upajo razpreti kril …

Ne spomnim se, da bi bil kdaj v življenju na kakšni avdiciji. Se mi zdi. V skupino sem prišel tako, da sem pomagal kolegu v studiu in je prišel na idejo, da moramo sestaviti »boy band«. Pomagal sem mu zbrati fante, potem pa je predlagal, da moram biti tudi jaz v tej skupini. Moj prvi odziv je bil, če je zmešan, a sem se pustil prepričati. Med počitniškim delom kelnarjenja ali nastopanja na odrih sem se odločil za G.R.O.M.

Kaj pa radio in televizija? Tam ste gotovo opravljali avdicijo.
Ko sem na RGL pripeljal kolega, ki je želel tam delati kot tehnik, je iz studia stopila Ljerka Bizilj in še preden sem ji uspel razložiti, da sem tam le kot šofer, sva že delala test pred mikrofonom. Evo, nenačrtovana avdicija pri Ljerki mi je prinesla delo na radiu. Na televiziji pa sem zamenjal kolega, ki ga ni bilo na snemanje: »Dej vlet, vlet, vlet!« Pa sem »vletel, vletel, vletel« in ostal, ostal, ostal. In tam me je videla Miša Molk, ki mi je kasneje rekla, da se ni mogla odločiti, ali sem ji šel na jetra ali sem ji bil simpatičen, a mi je dala priložnost. Ne spomnim se, da bi bilo takrat veliko avdicij, ker bi nanje najbrž hodil. To je pomemben trening za igralce, glasbenike in odrske ustvarjalce, za izgradnjo samozavesti in da se naučiš sprejemati zavrnitve. Včasih so kot akviziterska prodaja: večkrat kot potrkaš, več sesalcev prodaš.

Želje po petju pa ni več? Težko si predstavljam, da glasbenik ni več glasbenik, pa tudi če je polno zaposlen na televiziji in v gledališču.
Ah, travma, ko te en oder odvleče od drugega, buhuhu ... (smeh) Strast do muzike ne mine, jo pa zdaj res izživljam skozi teater in televizijo. Kar pa ne pomeni, da me muzika še vedno ne vleče. Večkrat sem v glasbenem »vzdušju« in največ se družim ravno z glasbeniki, a glasba, bolj kot druge forme, rabi bistvo, srž, razlog, zakaj greš z neko skladbo na plano. Ne moreš delati muzike le zato, ker imaš poslušljivo idejo ... No, vsaj ne bi smel. Če nisi profesionalni glasbenik, moraš imeti nekaj za povedati. In jaz ta hip vse, kar imam za povedati, govorim v teatru in na televiziji. Se pa veselim trenutka, ko se bom spet zbudil poten, z notami in besedili v glavi. Pa s sporočilom.

Kako je režirati Jonasa? Delo z ustvarjalcem, ki je bil vaš velik vzornik, zdaj pa vi njega vodite in mu razlagate, kako naj nekaj naredi.
Imel sem srečo, da mi toliko zaupa, da lahko sodelujeva na tak način. Če ne bi bilo medsebojnega zaupanja, tega ne bi mogla početi. A tudi tako velik ustvarjalec kot je on, potrebuje dodaten zaupanja vreden par oči, ki ni pritrjen na njegovo telo, da gledajo na oder in vidijo tisto, česar on pač ne more videti. Pa še kakšno uho, da sliši, kaj govorijo njegova usta. Če malo zakompliciram: Jonas si je s tem dovolil postati objekt, ne le subjekt. Nehvaležno je govoriti o procesu ustvarjanja take predstave, ker je vse tako zelo jasno, ko gledaš Jonasa na odru. Jonas je prišel nazaj! To je to in tam se vidi leto in pol pogovarjanja, ugotavljanja, razlaganja stvari Jonasu, ki jih on ne vidi. On sebe ne vidi kot zvezde, genija, kar vsekakor je. In hvala bogu, da je tako!

Še malo bom podrezal: kako sta prišla od razmerja idol – sledilec do sodelavca?

Bistvo takih sodelovanj je, da se zametki prijateljstva ustvarijo, že preden greš v dvorano. Preden sva začela resno delati, sva le visela pri njem doma in debatirala. In potem sva nekje začela sodelovati.

Se vam večkrat zgodi, da druženje preraste v sodelovanje? Je to pri vas pravilo?
Ne, pravila ni in ni nujno, da je to dober začetek sodelovanja. Z Bojanom Krajncem sva se spoprijateljila kot sodelavca, z Jurijem Zrnecem sva bila najprej prijatelja, z Igorjem Gajičem se je oboje zgodilo hkrati, z Juretom Karasom sva najprej delala ... Branko Čakarmiš je bil najprej le eden redkih profesionalnih sogovornikov s področja TV-ustvarjanja, zdaj pa bi mu šel tudi prijateljsko pomagat pri košnji, spravilu drv ali piti pivo k njemu v garažo. Ni pravila. Bi bilo pa včasih lažje ohraniti le profesionalni odnos, ker je mešanje prijateljstva in dela običajno preintenzivno in prej ali slej eno trpi na račun drugega. Če imaš srečo, to opaziš še pravi čas in omiliš škodo. Na srečo pa se nisem z nikomer tako na smrt skregal, da bi bila to težava.

Vas zdaj, ko sta oba režiserja, tudi Jure Karas bolj posluša, ko viharita ideje?
Oba sva ravno pravi riti, da drug drugemu nikoli ne zameriva, če si poveva, da je nekaj, kar sva naredila, navadno »sranje«.

Dvajset let že igrate sami sebe. Kaj je najtežje pri igranju Lada Bizovičarja?
Druge vloge mi dodelijo tisti, ki me povabijo k filmu ali predstavi. Stvari, ki jih pripravljam sam s sodelavci, pa običajno razvijam na svoj lik. Tisti, ki začnemo igrati TV-vlogo s svojim imenom, težko spremenimo dojemanje gledalca. Še ko se je Jernej Šugman, naš nacionalni igralski zaklad, za TV izumil kot Veso, je kar malček ostal Veso. Verjamem, da je bilo to zanj kar breme. V gledališču v glavnem tudi nastopam kot Lado s pogledom na neke teme in svet. Ne ravno kot Lado doma, recimo mu »Lado na odru«. Ste pa s tem vprašanjem odprli zanimivo temo, ki jo bom s pridom izkoristil pri svojih prihodnjih podvigih!

V tujini televizija že nekaj let diktira razvoj dobre avdiovizualne produkcije. Kakšno se v tem pogledu zdi vam slovensko razmerje med kinom in televizijo?

Sprememba fokusa in delovnih obremenitev s filmske na TV-industrijo je gotovo dobra novica za televizijce na vseh področjih. Naši igralci imajo kar naenkrat toliko možnosti za nastopanje na televiziji, da bomo dobili generacijo, ki jim ne bo mogel nihče očitati, da so preveč teatralni. Dolga leta so bili teatralni le zato, ker je bilo tako malo domače TV-produkcije. Kje za vraga pa se boš naučil komunicirati s kamero namesto z zadnjo vrsto v gledališču, če ne ravno pred kamero? Da o tem, da se s tem pili tudi znanje scenaristike, tehnične in produkcijske izvedbe, sploh ne govorim.

Trije ključni dogodki v vašem življenju in delu, po katerih si boste zapomnili leto 2016? Je bilo uspešno, prijetno, veselo, ustvarjalno, izpolnjujoče?
Moja težava je, da sploh ne vem, kaj se je letos dogajalo. Svoje življenje zelo težko merim v datumih in težko sploh rečem, kje se je končalo lansko in začelo letošnje leto, ker se je ta prelom zgodil med enim, drugim ali tretjim projektom, s katerim sem se ukvarjal tisti trenutek. Za katere projekte točno gre, pa niti ne vem. So bili to roasti Na žaru, Jonasova predstava, Slovenija ima talent, ustvarjanje TV-serije, moje predstave? Razlika je le v tem, da ko sva se nazadnje pogovarjala pred dobrim letom, ste me ujeli na vrhu ledene gore, tik pred predstavitvijo nekaj projektov, ki sem jih ustvarjal dolgo, zdaj pa sem recimo v fazi ledene gore pod vodo, preden le-ta pokuka na površje. Življenje se od takrat ni bistveno spremenilo, vzdržujem ritem. (smeh)

Je 40 let starost, ko ste mogoče že spoznali kaj bistvenega o življenju, ljubezni in vesolju – ali ob drvenju iz projekta v projekt za to ni bilo pravega časa?
A se vam zdi, da bistva o življenju, ljubezni in vesolju ni mogoče spoznavati tudi ob drvenju skozi projekte?

Najdete čas, da se pogovorite sami s sabo?
Pa pri tem delu se mi zdi, da ne delam drugega kot to, da se pogovarjam sam s sabo. (smeh)

Vedno žonglirate z več projekti in čeprav nočete govoriti o njih, dokler niso zreli za izvedbo, si bom vseeno drznil vprašati: kateri je naslednji?

Govoriti o projektih, preden so zreli, res nima smisla. Moj naslednji hudo prioritetni pa je projekt Počitek. Ta je še v pripravljalni fazi, na načrtovalni mizi, z njegovo izvedbo pa se ukvarja kup projektnih menedžerjev. Vsaj nekaj mesecev bi rad z mano ne onesnaževal medijev in samega sebe. Imam srečo, da sem našel kotiček sveta, kjer pri mili volji, tudi ko bom v nezadržni želji po delu hotel pobegniti – po treh dneh počitka namreč že postanem zdolgočasen –, tega ne bom mogel narediti.