Naj bo na nacionalni ali komercialni televiziji – oddaje, ki jih vodi Uroš Slak, so vedno odlično gledane. Ne mara sogovornikov, ki se pretvarjajo, izmikajo in iščejo izgovore. Marsikdo ne mara njegovega sloga, spoštujejo pa njegovo doslednost in profesionalnost.

Začniva s ta hip najbolj vročo temo – zmago Donalda Trumpa na ameriških volitvah. Vas je njegovo na koncu prepričljivo zmagoslavje presenetilo?
Ja in ne. Glede na potek predvolilne kampanje se mi je zdelo, da se zna to zgoditi. Nagovarjal je namreč ljudi, ki v javnomnenjskih anketah neradi povedo resnico ali jih te sploh ne zajamejo. Američani so specifična populacija; to, kar je govoril Trump, večina od njih rada sliši, četudi javno govorijo drugače.

Mnogi Slovenci pokajo od ponosa, ker je »naša« Melania postala ameriška prva dama. Kakšno je vaše mnenje o tem, da je to menda silna priložnost za našo državo?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Mama in hči v Grčiji: Darilo za najin pogum je raj v katerem živiva

Si predstavljate, da v tednu dni spakirate svoje življenje v škatle in se preselite v Grčijo? Slednje sta z enim samim zamahom poguma storili Sabina in Ramani, mama in hči, ki sta prisluhnili notranjemu klicu, stisnili zobe in si podarili priložnost za lepšo prihodnost. Zadnji dve leti in pol ne le da živita sanjsko življenje v grškem obmorskem mestecu, 12 letno dekle celo blesti kot najbolj obetavna gimnazijka. Morda bo njuna zgodba v navdih vsem, ki imajo velike sanje, a ne upajo razpreti kril …

Mislim, da je odlično, da imamo Slovenci prvo damo. Problem pa je v tem, da je večina naših politikov Trumpa podcenjevala. Tako so zamudili priložnost, da bi že ob najavi kandidature, kot je dejal Igor Arih, Melanii poslali vsaj razglednico. Takratno podporo bi si zapomnila, zdaj pa so s svojimi vabili in čestitkami postali samo eni od mnogih, ki so ji čestitali šele ob zmagi, potem ko je bilo že vse odločeno. Trump rad poudari, da pozna Slovenijo. Ne vem pa, koliko nam bo to koristilo. V smislu večje prepoznavnosti Slovenije v svetu prav gotovo, več bo turistov in medijske pozornosti Sevnici in naši državi. Kaj več verjetno ne. Ampak pustimo se presenetiti.

Najbolj sem ponosen na to, da je Aljaž tak, kot je; pa da mi ljudje rečejo, da se mi vidi, da mi ni vseeno in da svoje delo opravljam z žarom.

Koliko so se nizki udarci, laži, podtikanja, manipulacije … – torej stvari, ki so ameriške volitve spremenile v pravi resničnostni šov – udomačili tudi v slovenski politiki?
Če bi kaj takega, kar sta drug drugemu v predvolilni kampanji govorila Hillary in Donald, govorili naši politiki, bi jih večina razglasila za nore in nesprejemljive za politiko. Češ da to ni nivo, na katerega se politik spušča. A vendarle se, in v času sodobnih medijev take stvari postajajo del političnega vsakdana in vsa družba mora razmisliti o tem, kam v politiki gremo. Tudi pri nas je bilo nekaj politikov, ki niso »šparali« jezika, bilo je kar precej nizkih besed, kar zadeva poslanke. Vsaka stvar ima svojo mejo. Me pa politiki, ki so na meji v svojih retoričnih nastopih, ne motijo. Ne moremo biti bolj papeški od papeža.

Tvitanje, denimo, je postalo priljubljena dejavnost slovenskih politikov. Se vam zdi tak način izražanja stališč in mnenj ustrezen in dostojen?
Tvitanje me ne moti. Gre za sodoben medij, ki ga politik po naravi mora uporabljati. Problem je, ko gre kdo čez rob. Če mediji o tem pišemo, ga naredimo še bolj prepoznavnega, če o tem molčimo, pristajamo na nedopusten nivo, ki ga recimo politik izraža v tvitu. Osebno, kot urednik oddaje 24 ur zvečer, nikoli ne bi objavljal tvitov politika, ki bi uporabljal samo ta medij, druge pa ignoriral, ker potem pristaneš na njegovo igro. Predvajaš samo sporočila, ki jih želi dati v javnost, ne moreš pa ga nič vprašati, kot recimo na novinarski konferenci ali med intervjujem. Tukaj vidim največjo nevarnost, ker potem lahko politika postane samo še pisanje piarovskih sporočil in programov strank.

Koliko smo za nizko raven politične ali kar družbene komunikacije krivi mediji s svojo ihtavo željo po udarnosti, provokaciji ...? Ve se na primer, koga je treba povabiti v oddajo, da bo šov. Se je v bitki za dobro gledanost minutaža za resnico zmanjšala na račun atraktivnosti?

Mislim, da ne. S pametnim lokom oddaje lahko javnosti predstaviš vse relevantne teme za družbo. Tudi tiste, ki načeloma zanimajo manj ljudi. In ravno zato je dobra gledanost oddaje pomembna, ker potem teme, ki so manj atraktivne, so pa zelo pomembne za razvoj družbe, gleda več ljudi, kot bi jih, če bi oddaja imela slabo gledanost. Sam nikoli nisem podcenjeval gledalcev. In z leti sem dobil potrditev, da ljudje gledajo in hočejo gledati resne teme in hočejo izvedeti resnico.

Oddaje ste delali praktično na vseh slovenskih televizijah. Spremljajo vas podatki o dobri gledanosti, a tudi očitki, da ste nesramni do sogovornikov, ki ne odgovarjajo po vaših željah in pričakovanjih, in čisto preveč nevrotični. Kako komentirate te očitke?
Ne pustim, da se politik spreneveda ali ne odgovori na vprašanje. To je vse – in to počne vsak dober televizijski voditelj, ki išče resnico. Če politiku ne pustiš, da ti v odgovorih prodaja bučke ali svoje piarovsko naučene odgovore, ne pomeni, da si zajedljiv ali nevrotičen. Pravila igre so jasna, voditelj postavlja vprašanja, politik nanje odgovarja, in če noče odgovoriti, je prav, da voditelj na to gledalce, ki to sicer tudi sami opazijo, opozori. Nikoli pa nisem od nobenega gosta želel, da pove nekaj, da bi dobil potrditev za svoj prav.

Pogosto pravite, da je novinarstvo za vas način življenja. Se res nikoli ne naveličate vrtati v ljudi, drezati v grde teme, iskati nepravilnosti …? Se vam zdi, da lahko dejansko kaj spremenite na bolje? Ali imate zgolj velik ego?

Verjamem, da lahko kot novinar naredim marsikaj dobrega za družbo, predvsem pa za malega človeka, ki nima zvez, poznanstev, takšnega ali drugačnega vpliva; in ko pade v kolesje birokracije, je v bistvu prepuščen na milost in nemilost sistemu. Zadnji primer, ki potrjuje to mojo tezo, je dodatek za šolsko malico, brez katerega bi ostalo 70.000 osnovnošolcev. Ker smo v oddaji objavili apel Zveze prijateljev mladine in soočili Anito Ogulin iz Zveze prijateljev mladine in poslanca SD Matjaža Hana, je zadeva dobila tak odmev, da so poslanci vladajoče koalicije prisluhnili Ogulinovi in bodo za 70.000 tisoč osnovnošolcev, katerih družine že tako ali tako živijo na socialnem robu, omogočili vsaj en topel obrok dnevno. Če tega v oddaji 24 ur zvečer ne bi naredili, bi ti otroci ostali brez tega. Velikokrat se zadeve premaknejo tudi na področju zdravstva. Absolutno lahko kot novinar premikaš stvari, zato je tudi tako pomembno, da si pri svojem delu pošten in neodvisen. Najhuje je, če je novinar politikant. Vse oddaje, ki sem jih vodil sam, so bile najbolj gledane informativne oddaje. To lahko dosežeš samo s tem, da si pri svojem delu pošten in neodvisen, da imaš enake vatle za Janšo in za Cerarja. Ko ljudje to vidijo, te tudi tako množično gledajo, ker vedo, da ne nasedaš, ne agitiraš, ampak se boriš za resnico. Če agitiraš, nikoli ne dosežeš tako visoke gledanosti, in to pač mnoge oblikovalce javnega mnenja v Sloveniji jezi.

V bistvu me ni strah ničesar. Tudi smrt je del življenja in ko jo jemlješ tako, potem te v življenju ni ničesar strah, vse skupaj postane eno samo veselje.

Imate morda – podobno kot Bojan Traven, s katerim sta nekoč tesno sodelovala – željo po vstopu v politiko? Ste še aktivni v združenju Slovenian Business Club ali je to nezdružljivo z vašim novinarskim delom? Bi lahko brez milosti pred kamero vrtali na primer tudi v Batagelja ali Akrapoviča?
Z decembrom se bom poslovil z direktorskega mesta Business Cluba, ker enostavno nisem mogel opravljati obeh del dovolj kvalitetno. Urednikovanje in vodenje oddaje 24 ur zvečer vzame preveč časa. To je delo od jutra do večera, vmes je kakšna kratka pavza za obisk Aljaža ali tek. In zato druge funkcije nisem mogel več opravljati tako, kot bi jo, če bi bil samo direktor kluba, in klub bi počasi začel stagnirati. To se mi je zdelo neodgovorno do članov, ki so prepoznali in podprli mojo idejo o tem, da je treba slovenski družbi povedati, da so se v 20 letih oblikovali podjetniki, ki so začeli v garažah; ki izvažajo; ki za svoj uspeh ne rabijo biti člani političnih strank; plačujejo davke in prispevke; pokazali smo, da so oni gibalo razvoja slovenske družbe. In to takrat, ko je bil zame televizijski medijski prostor pravzaprav zaprt. S tem, ko so to prepoznali, so mi omogočili, da sem se pobral in še naprej lahko spreminjal to družbo, samo v drugi vlogi. Nenazadnje gre za klub, ki ima najstrožja merila v državi: če želiš biti član, ne smeš biti član politične stranke, ne v kazenskem postopku, moral si začeti z lastno idejo, plačevati moraš davke. In hvaležen sem bil, da so člani razumeli to mojo odločitev. Ravno zaradi teh visokih kriterijev se mi vodenje takega kluba ni zdelo nezdružljivo z novinarskim delom. Poleg tega tega nisem nikoli skrival in vsi so to vedeli. Ravno zato, da mi ne bi kdorkoli očital pristranskosti, nisem v oddaje kot gosta nikoli vabil Marjana Batagelja in Igorja Akrapoviča. Če pa bi bila moja gosta, bi ju še strožje privil, ravno zato, da ne bi kdo mislil, da ju zaradi tega ne obravnavam enako kot druge. Sem se pa od članov kluba marsikaj naučil in sem jim za to tudi hvaležen.

Česa vas je v življenju najbolj strah?
V bistvu me ni strah ničesar. Tudi smrt je del življenja in ko jo jemlješ tako, potem te v življenju ni ničesar strah, vse skupaj postane eno samo veselje.

Vam je za kakšno stvar, ki ste jo kdaj naredili ali izrekli, žal?

Seveda mi je, ampak žal se tega ne da več popraviti.

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosen na to, da je Aljaž tak, kot je; pa da mi ljudje rečejo, da se mi vidi, da mi ni vseeno in da svoje delo opravljam z žarom.

Se vam zdi, da imate dovolj dobre živce, da boste to, kar počnete zdaj, počeli še naslednjih recimo dvajset let?
Ta trenutek je odgovor da.