Predmenstrualni sindrom (PMS) zajema veliko različnih težav, za katere je značilno, da se redno,ciklično, pojavljajo v drugi polovici menstrualnega ciklusa (faza rumenega telesa oziroma lutealna faza) in spontano izzvenijo v nekaj dneh po pojavu menstrualne krvavitve. Težave lahko trajajo od nekaj dni do dva tedna. Običajno se slabšajo zadnji teden pred menstruacijo in dosežejo vrh dva dneva pred pričetkom menstrualne krvavitve. Obdobje brez težav je tipično postavljeno v del menstrualnega ciklusa od menstrualne krvavitve do nastopa ovulacije.

Simptomi so številni in jih lahko razdelimo v tri skupine:

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Mama in hči v Grčiji: Darilo za najin pogum je raj v katerem živiva

Si predstavljate, da v tednu dni spakirate svoje življenje v škatle in se preselite v Grčijo? Slednje sta z enim samim zamahom poguma storili Sabina in Ramani, mama in hči, ki sta prisluhnili notranjemu klicu, stisnili zobe in si podarili priložnost za lepšo prihodnost. Zadnji dve leti in pol ne le da živita sanjsko življenje v grškem obmorskem mestecu, 12 letno dekle celo blesti kot najbolj obetavna gimnazijka. Morda bo njuna zgodba v navdih vsem, ki imajo velike sanje, a ne upajo razpreti kril …

a. telesni, kot so utrujenost, občutek napihnjenosti, napete dojke, glavobol, prirast telesne teže, akne in otekanje ekstremitet
b. psihični, kot so razdražljivost, živčnost, spremembe razpoloženja, žalost, depresija, znižana koncentracija, zaspanost ali nespečnost
c. vedenjski, kot je izostanek od vsakodnevnih aktivnosti, spolnosti in podobno.

Za postavitev diagnoze PMS je nujno, da se težave pojavljajo v tako hudi obliki, da motijo normalno delo in življenje. Tudi pri ženskah brez PMS so prisotni podobni znaki, ki so posledica normalnih (fizioloških) hormonskih sprememb v menstrualnem ciklusu, predvsem hormonov estrogena in progesterona. Za razliko od PMS so lahko moteči, vendar ne onemogočajo normalnega življenja in dela.

Pred postavitvijo diagnoze in pred prvim pregledom pri zdravniku je nujno, da se vsaj dva meseca zapored v dnevnik beležijo težave in koliko so moteče, kakšna je njihova moč. Z analizo dnevnika je diagnoza enostavnejša. Podatki za pretekle mesece, ki jih po spominu navede pacientka ob obisku zdravnika, so nezanesljivi in nezadostni za postavitev diagnoze. Z beleženjem dnevnika pacientke nadaljujejo vsaj še dva meseca po začetku zdravljenja. Na ta način se lahko preveri, ali je bilo zdravljenje uspešno in/ali ga je potrebno spremeniti.

Potrebno je vedeti, da se določena zdravstvena stanja in bolezni lahko v času PMS poslabšajo. Mednje sodijo migrene, astma, epilepsija, sindrom razdražljivega črevesja, diabetes, alergije in autoimune bolezni.

Vzroka za nastanek PMS ne poznamo. Pacientke, ki imajo PMS so preobčutljive na normalne vrednosti hormonov iz jajčnika. Poleg hormonov igrajo pomembno vlogo tudi neurotrasnsmiterji, kot je na primer serotonin. Ni nujno, da so težave vsak mesec enake, prav tako ni nujno, da so enako moteče. Pri nekaterih pacientkah se z leti PMS izboljšuje, pri nekaterih slabša. Prav tako se lahko spremeni PMS po nosečnosti. Žal ne obstajajo napovedni dejavniki, s katerim bi lahko napovedali potek PMS skozi čas.

Pri zdravljenju uporabljamo celosten pristop. Vedno je treba preveriti, ali težave niso povezane s kakim drugim obolenjem ali stanjem, jemanjem zdravil in podobno. Kadar najdemo tako stanje ga pozdravimo oziroma odpravimo, če je to možno. Ker vzroka PMS ne poznamo, je zdravljenje usmerjeno v odpravljanje težav. Pomaga vedenjska terapija z več gibanja v naravi, zmerna telesna aktivnost – aerobna vadba, ukvarjanje s hobiji, izogibanje stresom, prilagoditev spanja. Primerna je hrana z nižjim vnosom soli, z več sadja in zelenjave. V tem času ne uživamo tako imenovane nezdrave hrane.

Kadar tak pristop ne pomaga, posežemo po zdravilih. Ginekologi največ uporabljamo kombinirane kontracepcijske tabletke, ki zavrejo ovulacijo in so zelo učinkovite. Pomagajo tudi antidepresivi, predvsem zdravila iz skupine selektivnih motilcev ponovnega prevzema serotonina in tudi druga psihotropna zdravila. Izjemno redko in zgolj pri najhujših primerih, ko so izčrpane vse ostale oblike zdravljenja, ki niso bile uspešne, pride v poštev zdravljenje z zaviralci sproščanja gonadotropinov in celo operativna odstranitev maternice in jajčnikov. 

Zdravljenje prilagodimo vsaki pacientki, odvisno pa je od tega, katere težave jo najbolj motijo in kako hude so. 

Avtor prispevka: Marko Mlinarič, dr.med. specialist za ginekologijo in porodništvo iz zasebne zasebna ginekološka ambulanta Zagorje ob Savi.