Morda se vam bo zdelo, da Nino od nekje poznate. Drži, leta 2015 je sodelovala v resničnostnem šovu Big Brother. A od tega je že dolgo, Nina pa je v tem času preživela viharno obdobje in prehodila težko pot, ki jo je utrdila in spremenila. Mlada fotografinja je mamica štiriletne Aline in triletnega Alena, s katerima je kmalu po sinkovem rojstvu ostala sama. Po ločitvi od partnerja je korenito prevetrila svoje življenje in v obdobju dveh let drastično oklestila kilograme. Njena pot še ni zaključena, čaka jo operacija odvečne kože, hkrati pa se zaveda, da je vzdrževanje teže izziv, ki ostaja del nje in njenega sveta.

Nina, shujšali ste 75 kilogramov. 75! To je velik dosežek in ne bom vprašala, če je bilo težko. Ker ste se mnogo let soočali s prekomerno težko, je bila najbrž potrebna več kot motivacija. Bi rekli, da so bile potrebne korenite osebnostne spremembe?

Dejansko je vse v možganih ... Glava je tista, ki te prisili, da razumeš, kako in kaj. Diete niso prava pot! To ni dolgotrajna rešitev ... Dokler si na dieti, je vse super, ko pa nehaš, nastopi jo-jo efekt ... Občutek, ko kilogrami kopnijo, je dober ja, ni pa to dolgotrajno. Spremeniti je potrebno tudi miselnost, pogled nase in se hkrati pričeti zavedati dejstva, da takšen ne želiš več biti.

Je pa pri tem mentalnem premiku zagotovo dobro imeti vzpodbudo?

Ja, moraš najti nekaj, kar te motivira. Mene sta otroka. To te napolni z vztrajnostjo, da ne obupaš, do česar lahko pride zlasti takrat, ko se nižanje teže ustavi. Velikokrat se tudi po mesec ali dva kilogrami niso premaknili nikamor, a sem ohranila trdo voljo. Priznam, da prvič v življenju na takšen način. Prej je moja odločnost vedno nihala. Mesec, dva, tri sem vztrajala, potem pa iskala izgovore. Zdaj tega nisem dopustila. 'Otroka me potrebujeta!' mi je odzvanjalo v glavi.

Kdaj in zaradi česa se je odvil prelomni trenutek, ko ste sklenili, da si želite in da nenazadnje morate spremeniti sebe in svoje življenje?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Je vaš partner vaša sorodna duša ali duša dvojčica?

Kdaj bom spoznala svojo sorodno dušo? Vprašanje, ki ga neštetokrat slišimo in znova in znova spoznavamo, da v resnici ljudje danes ne vedo, kaj to sploh pomeni. Iščejo nekoga, ki naj bi jim bil enak. Nekoga, ki naj bi jih dopolnjeval, osrečeval in podobno. Je res, da iščejo sorodno dušo?

Že celo življenje imam problem s preveliko telesno težo. Nekajkrat mi jo je uspelo vsaj malo znižati, potem pa sem nazaj pridobila še več kilogramov. Saj veste, jo-jo učinek. Celotno otroštvo in najstniška leta so se norčevali iz mojega videza. To je bilo zelo težko breme. Potem sem skozi življenje nekako zvozila, ko pa sem 13 dni po rojstvu drugega otroka ostala sama (op. a. brez partnerja), sem se odločila, da je čas, da nekaj naredim zase in svoja otroka. Onadva sta moj center sveta! Moja motivacija. Poleg tega mi je začelo nagajati še zdravje (težave z visokim pritiskom in pulzom), zato sem se še močneje začela zavedati, da tako ne gre dalje. Ko je sin shodil, ju s 130 kilogrami enostavno nisem več uspela dohajati. Izogibala sem se skupnih izletov, saj me je bilo strah, da bi se jima zaradi moje slabše okretnosti, kaj zgodilo. Otroci si takšnega otroštva ne zaslužijo!

Ko vas je preplavilo spoznanje, da morate ukrepati, ste torej pričeli izvajati spremembe. Kako ste se lotili izgube telesne teže?

V svoje življenje sem vnesla gibanje. Naj omenim, da nikoli nisem bila športni tip človeka, v šoli sem se športne vzgoje izogibala na vse možne. Ampak z otrokoma je postalo drugače, ustrezali so mi dolgi sprehodi, sin je pri enem letu denimo prehodil približno 10 kilometrov, čeprav smo imeli s seboj voziček. On ni hotel sedeti, on je hotel hoditi in to mi je bila motivacija. Če on zmore, ni hudiča, da ne bi mami tudi! In tako smo skupaj premagovali kilometre, jaz pa sem z lahkoto dosegla 10. 000 korakov dnevno. To mi je postala motivacija, hkrati pa so bila naša druženja tudi kvalitetno preživeti skupni trenutki.

Torej sta bila otroka na nek način vaša osebna trenerja in motivatorja …

Poleg dveh majhnih otrok ni težko biti v pogonu. Nekako je samoumevno, ker nista pri miru in tudi sama sem pričela na vse skupaj gledati drugače. Zunaj dežuje? Pa kaj! Oblekli smo dežne kombinezone in enostavno šli ven. Šele takrat sem videla, kako otroka uživata v aktivnih trenutkih, ki jih preživljamo skupaj. To je bila glavna motivacija, da skupaj zmoremo! Otroci nam lepo pokažejo, kako zelo prilagodljivi smo ljudje. In da je treba gristi in se truditi. Tu ni čarobne palčke! Ne obstaja. Tudi operacija želodca NI rešitev, če si ti ne pospraviš stvari v glavi, prideš do trdnega spoznanja, da je bilo dovolj in zavzameš trdno stališče: Dajmo, premagajmo to!

Ko me torej vprašate, na kakšen način mi je uspelo, lahko odgovorim: s trdno voljo! Vsak si mora najti nek način, ki mu lahko postane slog življenja. Brez tega, z vsiljevanjem nečesa, kar ti ni blizu, težko vztrajaš na tirnicah.

Kaj pa prehrana? Kakšnim smernicam ste sledili?

Ja, tudi prehrano sem seveda spremenila. Najprej sem se pričela truditi, da sem uvedla redne, a manjše obroke. Zajtrk mi nikoli ni teknil, zato sem si omislila šejke. Pač toliko, da sem nekaj zdravega zaužila za začetek dneva. Redni obroki so namreč pogoj, da si telo ne dela zalog. Sicer pa sem in še vedno jem vse, le da po hrani posegam pretežno čez dan.

Spremembe, ki so se začele dogajati, so najbrž vdahnile dodatno moč in vero, da vam lahko uspe?

Dejansko ne. Iskreno povedano, ljudje so prej opazili razliko v videzu, kot jaz sama. Jaz je še danes ne, razen to, da lahko sedaj v trgovini kupim vse - pa še barvo lahko izbiram (smeh). Prej si nisem upala v trgovino, ker sem vedela, da tako ali tako ne bom dobila nič zase. Ko pogledam fotografije za nazaj, si rečem: "Ja pa saj nisem bila taka." Takrat se takšne namreč nisem videla. Skratka, spremembe me niso toliko motivirale, ker sem se same poti lotila drugače - že na samem začetku sem se namreč odločila, da mi tokrat BO uspelo. Tak karakter sem ... Vedno si zadam cilje, ne mej.

Kako zelo se je v tem obdobju spremenilo vaše življenje? Verjamem namreč, da se niste spremenili le vizualno. S spremembo v umu si človek postavlja drugačne prioritete in cilje, slednje pa seveda vpliva tudi na vse ostalo …

Kar se tiče razmišljanja, ostajam enaka. To sem si pred samim "procesom" obljubila, da se tukaj ne bom spreminjala. Takšna sem si ok. In v prvi vrsti moreš biti o.k. sebi. Vedno se trudim najti tisti kanček pozitive v vsaki situaciji, skozi življenje me vodi optimizem. Sem borka. Borim se, trudim in ne obupam. Spremenil pa se je način življenja in sicer iz tega vidika, da imam bistveno več energije, volje.

Kako se danes počutite in kako se ob vas počutita vaša otroka? Opažate spremembe tudi tukaj?

Počutim se bistveno boljše, več zmorem. Otroci so prilagodljivi, onadva name, kolikor opažam, gledata enako. Le da rada povesta, da je bilo mamice prej dosti več skupaj, kot je je sedaj. Radi se imamo. To je tisto, kar se ni in se ne bo nikoli spremenilo.

Kaj pa vzdrževanje teže? Mnogi borci, ki so premagali tako visoke številke, pravijo, da je vzdrževanje teže težje, kot sama izguba.

Res je, najtežja in najhujša bitka šele pride. Ko prideš na "cilj" je treba to tudi vzdrževat. Ampak ob pogledu na staro počutje, stare težave in stare fotografije sem prepričana, da je to ena velika brca v rit, da se v takšno stanje ne vrnem več.

Tako velika izguba teže za seboj prinaša tudi temnejšo plat medalje. To so težave z odvečno kožo. Kako rešujete slednje?

Res je. Dejansko tako kot pri pridobivanju, je tudi pri izgubi telesne teže potrebno nositi posledice. In te posledice so opomin na dejstvo, da si ne smem več dovoliti česa podobnega. Februarja me čaka prva od več operacij, kjer mi bodo odstranili odvečno kožo. To je dolgotrajen proces in na srečo imamo v Sloveniji zdravstvo tako urejeno, da ti v primeru težav, to krije zdravstvo. In tako je tudi pri meni. Pod odvečno kožo se mi delajo rane, ki bolijo. Zato sem vesela, da bom zadevo lahko rešila brez večjega finančnega bremena. Kot enostarševska družina si tega ne bi mogli privoščiti.

Za konec sem želela vprašati, če ste srečni in zadovoljni s svojim uspehom. Seveda ste! Kako ne bi bili. Bova raje takole rekli, kakšni so vaši občutki, ko se pogledate v ogledalo. Pa kar iskreno!

Presenečeni boste. Srečna sem, vesela sem, lahko bi rekla zadovoljna, da mi je uspelo. Ampak me sedaj vizualno moti veliko več stvari, kot me je prej. Tak karakter sem, da zame nič, kar naredim, ni dovolj dobro. Ko sem imela 130 kilogramov, sem si rekla, takšna pač sem in se s tem, kako izgledam, nisem ukvarjala. Navadila sem se dejstva (nekakšna samotolažba skozi leta), da vsi pač ne moremo imeti 60 kilogramov (smeh). Kako zanimivo, kajne? Če me ne bi motili zgoraj našteti faktorji, bi lahko rekla, da sem bila zadovoljna. Sedaj, ko je za menoj veliki delež poti, pa je zgodba popolnoma drugačna. Ampak tudi to bom rešila. Najpomembnejše od vsega je, da bo otrokoma sedaj ob meni lepše in lažje. Srečna mama, srečen otrok. To je to.