"Ko je otroka zbil avto, sem otrpnila, govorila ΄ne, ne΄"

»Ne dajem strahotnega pomena uspehu, kot ga ne smem niti padcu, ki bo zagotovo prišel,« je do uspehov, ki jih niza v tem letu, zadržana Pia Zemljič. Ne samo da je film Nočno življenje, v katerem igra glavno vlogo, postal prava festivalska uspešnica, zanj je prejela tudi vesno za glavno žensko vlogo na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, ampak je z nagrado za igro v predstavi Učene ženske odšla tudi z letošnjega Borštnikovega srečanja ter postala nova članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Te se, potem ko je več let delala v SLG Celje, veseli predvsem zaradi soigralcev in tega, da lahko gre peš, čez park, v službo.
Damjan Kozole, režiser filma Nočno življenje, pravi, da se je zavedal, da bo uspeh filma odvisen od vas.

Kako je bilo igrati s takšno odgovornostjo?
Bil je res poseben projekt. Šlo je za nosilno vlogo, dolgo sva se pripravljala, razčlenjevala, se preizpraševala, koliko pokazati, kaj skriti. Vedel je, kaj hoče. Bil je zelo natančen, želel je stopati po robu in oba sva vedela, da tvegava. Lahko uspe, lahko pa tudi popolnoma propade. Jaz sem se odločila zaupati.

Pristop do igre v filmu je bil izrazito minimalističen.
Ja, in težko je igrati minimalistično, nisem še imela takšne vloge. Vse emocije so pod površjem, nikoli se ekspresivno ne razlijejo, morajo pa biti močne, pristne in potrebna sta koncentracija ter samoobvladovanje. Zavedam se, da bo nekaterim film všeč, drugim pa spet ne, kar je razumljivo in legitimna pravica vsakega gledalca, ni katarze, razrešitve in način, na katerega bere film, tudi veliko pove o gledalcu. Nočno življenje je avtorski film, odpira vprašanja, kar se mi zdi njegov čar, in ni bil narejen z namenom, da bi ugajal širšim množicam.

Vi ste igralka, sestra Barbara Zemljič režiserka. Ste tako vi kot ona že zelo zgodaj vedeli, kaj hočete?

Ne spreglejte

Rudi tudi v zunanjem svetu vse bolj priljubljen

Rudi Mlakar je tekom predvajanja eksperimenta pritegnil veliko pozitivne pozornosti. Njegove modre besede ne ostajajo neopažene. Kaj se mu dogaja?

Zase lahko rečem, da sem to vedela, odkar se zavedam sama sebe kot individuuma, čeprav so me zanimale tudi druge stvari, Barbara bi lahko prav tako bila igralka ali pisateljica, no, saj je, veliko se ukvarja tudi s scenaristiko. Imeli sva podobne talente, ki sva jih različno razvijali, zdaj pa se dobro dopolnjujeva.

Igralstvo s seboj vedno prinese pozornost, ki pa je vi ne marate preveč.
Vem, da deluje kot paradoks, da se igralka nerada izpostavlja, a govorim o izpostavljanju same sebe, zaradi želje po pozornosti, »slavi« ... Nimam nobene potrebe po tem. To ni bistvo tega poklica, ta je v raziskovanju, upodabljanju, spuščanju v neznano. Veste, ko gledam kakšne igralske stvaritve kolegov, vidim umetnost, vznemirja me opazovati igralski talent, ki se je potopil globoko, s svojim umom, telesom, emocijami razčlenil neki lik, neko osebo, jo dojel, izoblikoval, umestil v celoto in jo postavil na ogled. To navduši, to si zasluži pozornost.

»Niso mi še dali Pie. Dvomim, da bi Pia sploh koga zanimala. Morda Marka.«

Je katera od vaših filmskih vlog, ki ste jih imeli, dober približek Pie?
Niso mi še dali Pie. Dvomim, da bi Pia sploh koga zanimala. Morda Marka (Mandića, njenega partnerja, op. a.), vsem ostalim pa bi se zdela »preveč in čez«, hehe. Igralci smo srečni, če nam ponudijo kaj novega, nekaj, česar še nismo počeli, naša nasprotja, vzporedni svetovi, to vedno zintrigira.

Bi lahko igrali lik, ki ga je v Paniki, ki jo je režirala vaša sestra, igrala Janja Majzelj?
Vera je noro dobra vloga, prav našla sem se v njej, Barbari sem se metala pod noge, pa ji nisem šla v koncept, nisem se ji zdela primerna, no, saj je imela prav, Janja Majzelj je bila popolna, fenomenalno vlogo je naredila.  Si pa vsi igralci želimo, da nas ne bi predalčkali, sploh pri filmu videz zelo določa, kar je včasih prav škoda, v teatru jo še kdaj odnesemo s kontra zasedbo. A sem, kakršna sem, in s tem upravljam. Torej, Pie še nisem igrala, je pa v vseh vlogah tako ali drugače tudi ona, če ne drugega – posoda za vse te like. Avtentičnost umanjka, če se popolnoma izvzameš.

Tudi v predstavi Zapiranje ljubezni, v kateri ste igrali skupaj z možem Markom Mandićem?

Absolutno. Največja napaka, ki jo lahko narediš kot igralec, je, da se hočeš obvarovati. Dolžan si iti globoko vase, ne gre, da bi si rekel: »Aha, s tem se pa ne bom ukvarjal, ker preveč boli.« Niti en stavek v Zapiranju ljubezni ni Pia, sem pa vsak stavek spustila skozi vprašanje, kaj pa, če bi bilo tako. In potem pristno boli. Sama sem zelo ekspresiven človek, a naše predstave o tem, kako bi reagirali na nekaj, so lahko popolnoma drugačne od reakcij, ki jih imamo, ko se neka stvar zgodi v resnici. Dokler nečesa ne doživiš, ne moreš natančno vedeti, kako se boš odzval. Ko je otroka zbil avto in mu izbil prednje zobe, on pa je klarinetist, in je prišel domov z urgence z Markom, sama pa ravno z vaje, sem otrpnila, hodila ritensko, govorila »ne, ne« in se sesedla. Popolnoma nepričakovano. Mislila bi si, da bom kričala. Paradoks je v tem, da kolikor je v igranju nekega pretvarjanja, moraš hkrati biti sposoben biti tudi popolnoma gol, zato imam med prijatelji v svojem življenju rada ljudi, s katerimi sem lahko brez ščitov in mask.

Ste ambiciozni?
Sem, a menim, da zdravo ambiciozna. Pri ustvarjanju se stvari rada lotim temeljito, ne delam z levo roko. Če se potrudim po svojih najboljših močeh, lahko mirno spim, imam čisto vest in lahko mirno prenesem tudi morebitne kritike. Če tega ne delam dovolj posvečeno, samokritično, pa si ne odpustim. Idealno bi bilo, če bi vedno v projektih imeli vsi enako visoke standarde. Za rezultate tako ali tako ne moreš vedeti vnaprej.

Letošnji Borštnikov nagrajenec Dare Valič je rekel, da je imel tudi vloge, ki jih ni dobro naredil, in da mu je bila na prvem mestu vedno družina.
Vsi jih imamo. Takšne, za katere rečeš »v redu, okej«, ni pa ravno presežek. Na koncu igralske poti jih je res dobrih, kot nam je na Akademiji rekel tudi Boris Cavazza, za prste ene roke. Sicer pa je družina tudi pri meni absolutno najpomembnejša. To je steber, zatočišče. Ko sta bila otroka (France in Voranc, op. a.) mala, sem bila doma skoraj štiri leta.

Vam je bilo težko?
Ne, takrat je bilo to nujno in sem bila zelo srečna in izpolnjena gospodinja. Mislila sem celo, da bi bilo to zame izpolnjujoče za vse življenje, a je bil Marko na srečo bolj priseben in je vedel, da se motim. Sem pa potem prišla nazaj veliko bolj fokusirana, bolj sem si znala razporediti čas. Ko sem bila z otrokoma, sem bila z otrokoma, ko sem bila na vajah, sem bila res na vajah. Prej sem se doma še v prostem času kar naprej vznemirjala, tuhtala, sekirala, potem pa za to nimaš več časa. Kar si naredil, si naredil, zdaj imaš tu otroke, ki so veliko pomembnejši kot ti in tvoji egotripi, samoizpraševanja in travmiranja. Nimaš časa. To mi je zelo pomagalo. Ne bi mogla biti brez svoje družine in ne bi mogla biti brez svojega ustvarjanja, ker me res izpolni, osrečuje. In mislim, da se da – z dobro logistiko, z veliko dobre volje, potrpežljivosti in energije.

»Dokler nečesa ne doživiš, ne moreš natančno vedeti, kako se boš odzval. Ko je otroka zbil avto, sem otrpnila, hodila ritensko, govorila ΄ne, ne΄ in se sesedla. Popolnoma nepričakovano. Mislila bi si, da bom kričala.«

Veliko potrpežljivosti je bilo potrebne tudi, da ste bili sprejeti na AGRFT. Kako dolgo ste bili pripravljeni vztrajati?

Mislim, da sem bila na Akademijo sprejeta, ko se je v moji glavi zgodil klik, da ne bo konec sveta, če ne bom sprejeta, in da mogoče obstaja še kaj, kar me zanima. V glavi sem se nehala zaletavati in to je potegnilo za seboj tudi neko olajšanje, postala sem bolj sproščena, odprta, duhovita in najbrž zanimivejša.

Kako sproščujoče pa je igranje v otroški oddaji Firbcologi?
Izjemno sem vesela, da so me povabili, in resnično uživam. Ko sta bila sinova še mlajša, sem se hecala z njima in za popestritev uric pred spanjem vpeljala alter ego Lizo, za katero sem spremenila glas in je delala same neumnosti. Pripeljala sem ju do takšnega vznemirjenja in krohota, da ju nisem več mogla umiriti in nismo spali še naslednje tri ure, tako da sem si na koncu rekla: »Mama si, ne moreš jima tega delati.« Ni se ustavilo pri tem, da sem rekla, da vzemimo iz hladilnika vseh deset jajc, jih zmečimo po tleh in se gremo drsat, pa bi me med smehom skušala ustaviti, ampak sta hotela, da to tudi res storim. V nekem trenutku sem ugotovila, da sem vseeno mama in da moram biti kot mama odrasla in odgovorna, lahko sem pa super teta nečaku. V Firbcologih pa si lahko dam duška, hehe, se hecam, strašim otroke, počnem vse to, kar si kot starš ne morem privoščiti. Otroci so luštni, tudi nemogoči, je pa ta oddaja prišla ravno ob pravem času, saj sta tudi moja otroka približno enako stara in točno vem, katere finte jim gredo po glavi.

Sinova gledata Firbcologe?
Ja, in smo jih gledali že prej. Smo čisti feni, tako da sta mi, ko so me klicali, ali bi sodelovala, rekla: »To pa moraš, mami.« In jima je super, meni pa tudi, ker sem si vedno želela delati kaj primernega tudi za njuno starost, risanke in podobno, pa nisem dobila prav veliko priložnosti. Zdaj sta pa tudi onadva zadovoljna, filme bosta pa videla ob polnoletnosti, hehe.

Je bila ena od vaših ambicij tudi to, da bi igrali v ljubljanski SNG Drami?
To je bila moja največja želja že od Akademije, je bila pa res dolga pot.

In kako je prišlo do tega, da so vas povabili v ansambel?

Popolnoma iznenada.

Je kaj treme?
Vznemirjenje, trema, sreča, veselje, vse. Predvsem pa mir.

Česa se najbolj veselite? Da boste imeli službo blizu doma, da boste delali v isti gledališki hiši kot mož?
Vsega po malem, predvsem pa soigralcev. In tega, da lahko grem peš, čez park – v službo.

Marko Mandić je imel obdobje, ko je povsod nizal uspehe, nastopal v tujih filmih in tako naprej, zdaj pa se zdi, da je takšen čas prišel za vas.
Vse prihaja v valovih, navaditi se je treba tako vzponov kot padcev. Na piedestal se nikoli ne postaviš sam, klatiš z njega pa tudi ne. Čutim nekakšen energijski fokus nase v tem času, vem pa, da bo tudi to minilo. Ne dajem strahotnega pomena uspehu, kot ga ne smem niti padcu, ki bo zagotovo prišel. Zunanje potrditve je treba sprejemati z distanco, niso epohalnega pomena. Je pa včasih lep občutek, kot da bi te kdo pobožal po licu za nekaj, kar se je zgodilo že pred časom. Veliko je izvrstnih, talentiranih igralcev, ki bi si zaslužili potrditve, pa so spregledani, žal. Hvaležna sem za tole leto.