Ne trudi se ugajati, saj je to že zdavnaj za njo. Zaupala nam je, kako se je iz tihe, pridne in nesamozavestne deklice izklesala v močno in samozavestno žensko, igralko, ženo in mamo treh odraslih sinov. »Zdi se mi, da sem že vse življenje poklicana in zavezana resnici. Jo raziskujem, se ukvarjam z ljudmi in njihovimi zgodbami ter čustvi in obenem še zdravim sebe. Življenje me je brusilo in ves čas se spreminjam, se luščim in sem bližje resnici,« pripoveduje igralka, ki jo je že kot majhno zaznamovala očetova nasilna smrt. Z mamo in sestro so ostale same. Čeprav jima je mama nudila varnost in ljubezen, je nekako pobrala sporočilo, da ni vredna, da ni dovolj dobra. »Človek ne izbira svojih travm, temveč se vate usedejo in to potem melješ vse življenje. Svoj občutek lastne vrednosti sem poskušala popraviti tako, da sem se trudila biti najboljša v šoli, da bi se počutila dovolj dobra. Želela sem imeti same petice. Spominjam se, kako sem jokala, ko sem narek pisala štiri, ker sem ga napisala še sošolcu, pa mi je za oba zmanjkalo časa. Nisem se zavedala svojih darov. Po drugi strani pa sem imela notranjo moč, da sem sledila svojemu vzgibu, čeprav se na zunaj ni še nič videlo, pa tudi nisem bila prepričana o sebi. Razredničarka Ela Divjak, danes gospa pri devetdesetih, je v drugem razredu odkrila moj dar za nastopanje. Ko danes gledam nazaj, se čudim, od kod mi volja. Potrpežljivost ni ravno lastnost mladega človeka,« pravi igralka, ki je s Ptuja v Ljubljano prišla tako nesamozavestna, da je trpela kot žival. »Hodila sem po ljubljanskih ulicah, in če se ne bi zavedala, da sem sprejeta na Akademijo, bi bila popolnoma izgubljena. Sram me je bilo štajerskega naglasa, sama sebi sem se zdela kmetica, četudi sem iz mesta. Kriza je trajala skoraj eno leto. Danes mi je jasno, kaj prestajajo ljudje, ki se preselijo v večji kraj in tujino. Bila me je groza. Bila sem zelo osamljena, vse dneve in noči sem preživljala na akademiji in delala. Prek dela sem se vpela v mesto. Ljubljana ni moje domače mesto, saj tu po vogalih ne srečujem nekdanjih sošolcev. Sem se pa v Ljubljani dobro počutila, ker me ni nihče nadzoroval, lahko sem bila tudi malo anonimna in neznana. To je bil droben občutek svetovljanstva in svobode. Zdaj z mojim Zoranom res živiva na kmetih, imava posestvo in živali. Tako sva dva meščana postala prava kmeta,« se pošali.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S kisom in jogurtom učinkovito nad razširjene pore

Vas pestijo razširjene pore na obrazu? Morda niste vedeli, a ožanje por lahko dosežete z mlečno kislino in jabolčnim kisom.

Velika in mala razočaranja

Moški so v njeno življenje prihajali spontano. »Tega se ne da načrtovati, to se zgodi. Meni se je tudi materinstvo. Otrok si nisem želela zavestno niti to ni bil moj življenjski cilj. Kot mlado dekle sem imela v glavi enega otroka, da pa bom imela tri, si nisem mislila niti v sanjah. Prepustila sem se ljubezenskemu življenju in materinstvu. Vsakič sem bila noseča nenačrtovano, na pet let, vsakih šest pa sem rodila. Pri tretjem otroku sem se ustavila, saj sem imela tri carske reze in nisem smela imeti več otrok,« pravi. Samozavestno doda, da je bila perfektna mama, četudi se ji takrat ni zdelo tako. »Očitala sem si, da preveč delam, da nisem dovolj z mojimi fanti. Ko gledam nazaj, mi sinovi rečejo, da sem super. Držala sem se pravila, da je treba otroka vsak dan voziti ven, četudi so padale lesene prekle. Brala sem jim pravljice, se z njimi igrala, jim kuhala in vmes hodila še v gledališče,« se spominja.

Jan je zdaj star dvaintrideset let, Maj jih ima šestindvajset, Lan dvajset. Noben ni igralec. Kot majhni so vsi trije igrali.
Jan je pri šestnajstih, v gimnaziji, dobil hudo alergijo na igranje: šel je v Dramo gledat predstavo, tam pa je na pol gola na odru ležala njegova mama. Šokiran je prišel domov in ji po moško rekel, da če se bo še enkrat slekla na odru, ne bo več njegova mama. »Tega nisem naredila nikoli več. Vsi moji fantje so trepetali z menoj, vedo, koliko mi pomeni gledališče, velikokrat so me spraševali, kaj igram in ali sem zadovoljna. Videli so me žalostno, ko nisem delala, in jih je skrbelo.« Drug za drugim so njeni ptički zapuščali gnezdo, nazadnje najmlajši septembra letos. »Spomnim se, ko mi je prvič rekel, da bi se rad odselil. Z njim sva bila še posebno povezana. Lepo sva sodelovala, zato sem skoraj padla v nezavest. Pri meni je bila prijateljica in videla, kako me je to sesulo. Dejala je: 'Zvezdana, kaj pa ti je, a si preveč navezana nanj?' Obljubila sem si, da tega ne bom naredila svojim sinovom. Ne glede na to, koliko je (bilo) to težko, se ne vtikam v življenja mojih sinov. Po skoraj tridesetih letih sva ostala sama z Zoranom.« Prestala sta številne vzpone in padce. »Nikoli nisem občutila tega, da je od mene mlajši sedem let. Ko gledam druge moške, mlajše ali starejše, vidim, da je starost samo številka. Zoran se včasih šali, da sem videti mlajša, ker sem mu spila vso kri. Pri naju so bile druge stvari veliko pomembnejše od razlike v letih. Prihajava iz popolnoma različnih svetov – on je iz umetniško-meščanske družine. Ko sem na začetku prišla k njim na obisk, so obvladali vse blagovne znamke, jaz pa sem bila popolna nepoučena. Gibala sem se v krogih, kjer to ni bilo pomembno. Na začetku sva se lovila okoli tega. V omari sva imela vsak svojega okostnjaka, pričakovanja, pa tudi zavedanja, kaj je prav in kaj ne. Mogoče je on delal večje 'prekrške', a se je v kritičnih trenutkih bolj zavedal, da si želi biti z menoj kot jaz z njim. Stvari sva zgladila tako, da se je on dolgo pretvarjal, da nimava težav, jaz pa sem na trenutke umirala. V ključnem trenutku, ko sva že skoraj šla narazen, je naredil pravo potezo, da najina skupnost ni šla v nič. Samo ljubezen je bila lepilo, ki naju je obdržalo skupaj. V trenutkih obupa sem se ukvarjala s tem, kako bi lahko na ruševinah, ki sva jih naredila, atomskih bombah, ki sva si jih zmetala, ostala skupaj. Vendar nisem želela gnilih kompromisov. Sem človek, ki ne vrže puške v koruzo. Pred kratkim sem mu rekla, da ne bom ena tistih, ki z nekom preživi trideset let v praznem zakonu. Za pravo stvar in pravega človeka sem vztrajna kot pes. To je Zoran začel spoštovati in občudovati. Če tega ne bi videl in čutil, bi bila lahko še tako vztrajna, pa nama ne bi uspelo. Nekajkrat sva bila na tem, da se ločiva. Kadar mi je bilo v zakonu najteže, sem vedela, da se splača poskusiti in dati vse od sebe. Vedela sem, da če se ločim, me bodo vsi moji strahovi počakali v naslednji zvezi,« razlaga.

Zadovoljna v svoji koži
Pri oseminpetdesetih letih se v svoji koži (končno) počuti dobro. Zadovoljna je, ker vidi, da ima njeno življenje smisel. »Ne bojim se starosti, rečem si, fino, da sem si vse to upala. Letos sem si po dvaintridesetih letih končno privoščila oddih sama. Pa tudi za naprej imam veliko načrtov. Ker oba z Zoranom veliko delava, si želim oddih za naju.«

Jezi jo, da zdaj, ko ima veliko igralske kilometrine, v gledališču ni vlog zanjo, z majhnimi, dvema do tremi stavki, pa ni zadovoljna. »Moj umetniški vodja me ne vidi v svojem repertoarju. Čutim moč, zrelost, hkrati pa tudi razumem, da težko najde vlogo zame: babic ne morem igrati, pa tudi ne mladih žensk. Najbolj me začudi, da vlog ne dobim zato, ker 'kakor' delam na televiziji in me zato ne zasedajo, ker me gledalci ne bi gledali, češ da sem preveč zaznamovana. Nikoli se nisem ukvarjala s tem, vedno sem si našla delo. Poskrbim, da moja ustvarjalnost ne gre v zrak. Žal mi je, da morajo diplomirani igralci, za katere umetniški vodje ne znajo poskrbeti, prodajati vstopnice ali abonmaje,« pravi. Za mnoge je upokojitev strašna, predvsem zaradi denarja. Samo bo delala in bila ustvarjalna do zadnjega. »Stvari ne vidim tako črno. Že vse življenje delam kup stvari hkrati, da preživim. Je pa grozljivo, da če imaš petsto evrov pokojnine kot moja mama, ne moreš s tem ne živeti ne crkniti. Ti ljudje so za te borne pokojnine delali vse življenje!«