Tudi avtobiografije plesalec in koreograf še ni zatrdno obljubil, rekel je le, mogoče, če bo čas in razlog. Je pa že pred leti delček svojih izkušenj prelil v otroško plesno predstavo Peter Pan. Zgodbe o fantiču, ki noče odrasti, v rodni Romuniji ni nikoli srečal, tam so bili vsi zahodni pravljičarji prepovedani, spoznal jo je šele v filmu Kapitan Kljuka. Toda tisti del njegove baletne predstave, ki govori o osamljenih otrocih v internatu, je spoznal in občutil na svoji koži. »Niso me silili,« pravi, toda pri devetih letih, ko ga je oče odpeljal na avdicijo v plesno šolo daleč stran, zagotovo ni razmišljal o plesu. Sprva je bilo hudo, v spalnicah je bilo po dvajset otrok, ki so po šest dni na teden v plesni šoli trdo garali. Starše je videl le nekajkrat na leto, sedem ur oddaljeni Cluj, kjer je bila državna plesna šola, je bil predaleč stran, da bi jih lahko obiskoval na svoj edini prosti dan. Vendar je že kmalu zaslutil, da je balet pot, ki vodi iz Romunije, ki ji je tedaj še s trdo roko vladal Ceausescu. 

In je imel prav, junija 1991 je osemnajstleten prišel na avdicijo za plesalca v SNG Maribor. Kakšna smola, ko se je z vlakom vračal domov, se je v Sloveniji začela vojna. A so se stvari umirile in nekaj mesecev pozneje je Edward že plesal na odru mariborskega gledališča. Letos je od tega že četrt stoletja. Zelo uspešnega.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Poroka na prvi pogled: Eksperiment spremljajo tudi razgledani gledalci

Eksperiment ima več tipov gledalcev, ki pa se izraziteje ločijo na dva dela: med tiste, ki kritično sodijo ženine in neveste ter tiste, ki se poglabljajo v psihologijo.

Nekaj let pozneje je spoznal, da je kot plesalec dosegel svoj vrhunec – in da nikoli ne bo Mihail Barišnikov. Kar bi ga verjetno bolj potrlo, če se mu ne bi začela hkrati odpirati nova pot – režiser Tomaž Pandur ga je prosil, naj naredi koreografijo za predstavo Babilon. Clug je bil še zelo mlad in povsem brez koreografskih izkušenj, začel je brez razmišljanja, čisto nagonsko, pravi. Ga je kdaj strah, da mu bo zmanjkalo idej? Ne! pravi zgroženo. Sploh ne razmišljam o tem.

Tango, Lacrimas, Radio & Juliet, Prêt-à-porter, Stabat mater, Posvetitev pomladi, Peer Gynt so le nekateri od naslovov njegovih razprodanih predstav, ki so njega in mariborski balet ponesle v svet. Danes ima 43 let in občasno pleše le še v nekaterih svojih predstavah. Od leta 2003 je umetniški direktor mariborskega baleta. Precej časa prebije na gostovanjih in v ustvarjanju baletov za tuje operne hiše. Da, prizna, seveda ga vabijo, da bi prišel k njim. In da, seveda ga je kdaj mikalo, a nazadnje je vedno rekel ne. Hvaležen je Mariboru, ki mu je dal priložnost, pravi, njemu je v Mariboru lepo. »V mojih očeh je Maribor eno najboljših mest na svetu.« Le zakaj bi odšel?