Mladenka, ki je že nekaj let uspešna v manekenskih, igralskih in glasbenih vodah, zdaj razgalja svojo dušo.

Kdor bo prebral njene nežne, iskrive, duhovite … pesmi, bo zagotovo spoznal, da je to, da je Zala hčerka Tanje Ribič in Branka Đurića, pravzaprav še najmanj zanimivo. Zala pač ni podedovala samo priimka, ampak je zdaj že jasno, da je po obeh straneh dobila resnično velik dar za umetnost.

Že nekaj let lahko spremljamo, kako ste vsestransko aktivni. Sinhronizirali ste risanke, peli, igrali … Zdaj pa še pesmi. Od kod toliko ustvarjalne energije?

To gre vse z roko v roki. Višuda in anahata, grlena in srčna čakra, mi pač dobro delujeta. Polna ljubezni sem in rada jo delim. Bog, geni, Tanja in Đuro – ali kako bi se temu reklo (smeh) – pa so me usmerili v obrt, skozi katero se izražam. Tako mi uspe malo razliti ljubezen. Da ne eksplodiram.

Vam je všeč, da tako menjate umetniške žanre?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Teden dni premora za MasterChef Slovenija

Prihodnji teden se ne bomo zabavali v družbi tekmovalcev šova MasterChef.

Ne menjam umetniških žanrov, ampak jih prepletam.

Že vaša starša sta pisala pesmi od zgodnjega otroštva. Torej je tudi dar za pesniško izražanje pri vas v genih?

Oči že od rosnih let »raztura« s svojim bendom. Mamica je pred kratkim očiju napisala tako lepo pesem, da je ganila vso družino. Tamala je pa tudi »nevarna«. Občasno nam zapoje in zaigra na klavir kakšno svojo »skladbo«. (smeh) Najbrž bodo geni, ja. No, edino če je pod našo hišo stičišče kakšnih pomembnih zemeljskih meridianov. (smeh)

Od kod navdih za te pesmi?

Pri meni gre tako: navdih, izdih, navdih, izdih. (smeh) Izdih so glasba, poezija in vloge, navdih pa … Mah, samo življenje je en velik navdih, a ni? Samo radost in smisel za humor moraš gojiti. Pa ničesar ne smeš resno jemati, še sebe ne. Tako je tvoj navdih lahko že izgubljen natikač na robu pločnika. (smeh)

Zanimivo je, da vaše pesmi spominjajo na Milo Kačič, ki je bila ljuba tudi vašima staršema … Sta vam morda brala njene pesmi?

Hvala! Lansko poletje sem imela obdobje, ko sem se od doma odpravila s ključem, drobižem za makjato ali špricar in poezijo Mile Kačič. Mamico njene pesmi tako zadenejo, da jih še sebi po moje ne upa brati, kaj šele da bi jih brala meni. Moja mamica je eno tako čutno čudovito bitje.

Komu ste prvemu zaupali, da pišete pesmi?

Zaupala … kot da sem ga kaj polomila, pa saj je vendar samo poezija. (smeh)

Ne vem, spontano. Ko sem potrta, na žalost najbolje vihtim svinčnik. Če me je kdaj mamica vprašala, kako kaj moje srce, sem ji kakšno zrecitirala. V »shot« strnjena čustva, oblikovana v verze. S tem se najlažje izrazim. 

Omenili ste že, da si želite, da bi vas spoznali še drugače, ne samo kot hčerko »tistih dveh«. No, te pesmi so res zelo osebne. Vas ni bilo strah takole razgaliti?

Česa bi me lahko bilo strah? Moramo ločiti iskrenost in goloto, še veliko slojev imam za sleči.

Kako ste sprejeli komplimente Borisa A. Novaka?

Če pa to ni bil eden od lepših večerov v mojem življenju, pa tudi ne vem. V Piranu sem se v krogu najbližjih pozibavala ob opojnem rock’n’rollu benda Tonja Senčar Princess trio, katerega člani so moji ljubi prijatelji. Nato pa mi je pozornost ukradel e-mail urednice založbe Ocean. Začel se je s tremi vrsticami klicajev. Že takrat mi je srce zastalo, ko pa sem začela brati recenzijo …, se mi je odtrgalo do konca. Sploh ne vem, kako naj odgovorim. Pač samouresničena sem, mirna in nahranjena. Poezija!

Kakšni so zdaj vaši načrti? Domnevam, da poleg promocije knjige načrtujete še kup stvari na drugih področjih.

Načrtujem biti mirna. To je moj načrt. Mirna sem, radostna in ljubeča, takšna pa sem najbolj kreativna, Juhu! Jeseni načrtujem izid novega singla, posnetega v angleščini, Lalalatino. Drugače pa se mi začne šola, ki se je izredno veselim. Pišem vsak dan, pojem vsak dan, družim se z glasbeniki, s katerimi ustvarjamo … Novembra bom prišla za nekaj časa domov, da bomo naredili žur za predstavitev moje Zbrke.