palestina
Svet24.si

Bo Slovenija med prvimi priznala Palestino?

1664388706-21082006-3809c5aa897e1de8855faa79abd1a63c
Necenzurirano

Konec stečaja cerkvenega Zvona: izgubljenih 800 milijonov evrov, tožbe in ovadbe padle

njena.si
njena.si njena.si
Svet slavnih
 

Balašević jih je kar petintrideset v slabih štirih urah!

18. 8. 2016; 08.31
Avtor: Mimi Inhof/Vklop
gl-Balasevic1-20cm
Đorđe Balašević je v Areni predstavil čisto nov program s starimi skladbami.

Đorđa Balaševića zadnje desetletje ali dve ne boste našli na prodajnih ali radijskih lestvicah, še intervjujem se bo po najboljših močeh ognil, njegovi koncerti pa bodo po pravilu polni. Tako kot prejšnji četrtek v puljski Areni, ko je avditorij osvojil v nekaj minutah in doživljal stoječo ovacijo za ovacijo. 63-letni Djole zadnja leta nastopa samo za svojo številno in generacijsko pisano publiko.

Redko kdo se na koncertu znajde iz firbca, če ste na koncertu, pomeni, da boste najbrž brez težav zdrdrali verze večine skladb. Balaševićev patos se zadnja leta izrazito nagiba k »ravninskemu« melosu, električne kitare so se zadnjič razživele na albumu Dnevnik starog momka (2002) na pred več kot desetletjem izdani, srednje posrečeni plošči Kao rani mraz ... (2003), kjer je besede brez prave globine tkal na izrazito panonsko godbo z violino v ospredju. Še tri, štiri izdane skladbe v vmesnem času so šle mimo radarja širše javnosti, zdi se, da ga je muza zapustila. Ali pa kot pravi pesnik več ne trpi in tako nima pravega navdiha. Večer je odprla skoraj dvanajstminutna različica Oprosti mi Katrin (»Na stanici u Puli, pod vrelim suncem leta ...«), ki je z novimi verzi poskočni štiklc o poletni romanci raztegnila na nivo mini romana. Za trenutek se je zdelo, da smo transportirani v osemdeseta, njegovo najplodnejše obdobje, ko so poglobljeni verzi kapljali drug za drugim. Tokrat ni bilo jugonostalgije in niti kančka politike, so pa bili nove zgodbe in nekaj svežih štosov, največje presenečenje pa je bila sveža glasbena izvedba.

»Pop program« s prenovljenim spremljevalnim bendom je vključeval senzualne vložke na saksofonu (Ne lomite mi bagrenje), kitarske solaže (Nevernik, Boža zvani Pub), generalno pa repertoar ni bil naslonjen samo na vsem ljube balade in predvsem Djolu ljube madžarsko-panonske poskočnice (čeprav je teh bilo precej in so kot ponavadi tvorile edini monotonejši del koncerta). Tokrat je postregel z veliko živahnejšimi (Virovitica, Mala garava, izrazito rockovsko odigrana Za treću smenu) in zafrkantskimi skladbami (Hej haj baš nas briga, Al se nekad dobro jelo, Sve je otišlo u Honduras), edina politična Krivi smo mi (»niso krivi primitivci, da so se omastili, krivi smo mi, ki smo molčali«) pa je delovala enako relevantno kot ob izdaji vojnega leta 1993. Mojstrske balade Bezdan, Lepa protina kći in Neki novi klinci, njegovo najmočnejše orožje, so bile ob spremljavi lebdečih zvokov tamburic vrhunci večera. Zvok je bil odličen, scenografija, znamenita avtobusna postaja v Pulju izpred mnogih desetletij, pod njo pa staromeščanska ulica z razsvetljavo, stojnicami, tržnico in glasbeniki, ki so med nastopom srebali kavo in vino za mizami, pa nadvse efektivna. Edina spodrsljaja sta bila režija in prenos na ekranih ob strani odra. Balašević je na odru statičen, njegovi monologi polni subtilnih gest in mimike, a zakaj bi to videli tisti malo dlje od odra, če lahko gledajo dolge kadre spremljevalnih glasbenikov, po možnosti takrat, ko ne igrajo nič? Če se je Djole že pojavil v kadrih (okoli 30 odstotkov časa), so bili posnetki od daleč in izrazito statični. Ko se je ura prevesila proti polnoči, je večkrat pogledal na uro in pohitel, skoraj prenehal govoriti in pel skladbo za skladbo, da bi jih čim več stlačil v časovni okvir. Ko je kazalo na deset do dovoljene ene zjutraj, se je zaslišal klavirski uvod tradicionalno zaključne Odlazi cirkus. Pred njo se je zvrstilo petintrideset (!) skladb v slabih štirih urah, in še so ostale neizpolnjene želje, ni bilo pesmi Priča o Vasi Ladačkom, Svirajte mi, Jesen stiže Dunjo moja, Slovenske, Neko to od gore vidi sve ... Če bi mu dovolili igrati do dveh, bi jih nedvomno slišali. Djole je pri skoraj petinšestdesetih še vedno koncertni maratonec. Kapo dol.

prejšnji članek
To astrološko znamenje je moškim največji izziv
Horoskop
To astrološko znamenje je moškim največji izziv
naslednji članek
Prednosti in slabosti lasnih podaljškov
Moda&Lepota
Prednosti in slabosti lasnih podaljškov