foto: arhiv Svet24
Tako je Mazzini letos dobil nagrado modra ptica Mladinske knjige za najboljši mladinski roman, pred kratkim pa še kresnika za najboljši domači roman.
Ne morem si kaj, da ne bi tega pogovora začel tako, kot ga športni novinarji, ko stoji pred njimi Peter Prevc s pokalom v roki. Kakšni so občutki po osvojenem kresniku za roman Otroštvo?
Dobri, kaj naj rečem … To je pravzaprav moja prva kritiška nagrada v samostojni Sloveniji. Nedvomno je eden glavnih elementov, zaslužnih zanjo, dolgo življenje. (smeh) Seveda sem bil vesel, po drugi strani je pa letos zame zelo dobro leto, ker sem dobil še nagrado modra ptica Mladinske knjige za mladinski roman. Mislim, da je Lenin, potem ko so ga po dolgih letih pobrali iz Švice, odpeljali v Rusijo, kjer je vodil revolucijo, rekel nekaj takega: »Desetletja čakaš in se ne zgodi nič, potem se pa v enem samem mesecu zgodi desetletje.« (smeh)
Na Rožniku ste ob razglasitvi poskusili nekaj povedati, pa koncept prireditve tega letos ni dopuščal. Lahko tukaj, če hočete?
Hotel sem povedati, da se najlepše zahvaljujem in da bom naslednje jutro najprej tekel k svoji zdravnici preverit, ali mi ni česa pozabila povedati. Nič hujšega.
Čestitke za knjigo. Čestitke za to, ker vam je o tako težki temi, kot so travme iz najnežnejšega otroštva, uspelo napisati zelo berljivo delo. Je bil to – dobiti berljivo delo – cilj ali stranski produkt kopanja po svoji najnežnejši zgodovini?
Ko sem se tega lotil, niti nisem vedel, ali bodo iz vsega nastale zgodbe, roman ali kaj drugega. Moj namen je bil sprva spomniti se reči, ki bi se jih po moje moral, pa se jih nisem. Prvi korak je bil torej to ugotavljanje spominov. Ko sem jih pa našel, so nekateri že kar sami zavili v zgodbe, pri drugih sem si pa sam rekel: Kako bi pa lahko okrog tega spomina ustvaril zgodbo? Ker … Če bi bil slaven in bogat, bi lahko objavil nepredelane spomine, in čao, ampak koga pa to zanima? Zato sem poskusil povedati resnico tako, da sem si te zgodbe izmislil. Naj pojasnim s pristankom prvega človeka na Luni. Z njim so ob vrnitvi na Zemljo prihajali podatki o temperaturi, sestavi in bla, bla, bla … Takrat je Federico Fellini izjavil: »No, zdaj morajo pa gor poslati še pesnika, da bomo razumeli, kako je zares bilo.« Če bi sam objavil gole podatke o svojem otroštvu, bi bilo to kot podatki iz lunarnega modula. Da odgovorim na vprašanje: človek z odmikom, s smislom za humor in z življenjsko modrostjo tako ali tako ugotovi, da je vse prepleteno, da je včasih smešno, včasih žalostno itn. Poleg tega je pa treba vedeti, da če naši možgani nenehno dobivajo informacijo iste vrste – se pravi: žalostno, žalostno, žalostno … –, otopijo. Če hočeš dobiti učinek, moraš to mehčati s kontrainformacijo: žalostno-smešno, žalostno-smešno. Tako je žalostno še bolj žalostno. Moram reči, da sem zadovoljen s tem, kako je vse izpadlo, ker so v knjigi zgodbe, ki se mi zdijo izjemno smešne. Recimo tista o truplu, ki ga dobi moja mama …
Saj, kako je bilo v resnici s tem? Ta zgodba je v knjigi pospremljena s fotografijo babičinega groba, se pravi groba Marije Mazzini, ob njenem imenu pa na plošči vidimo še ime neke Marije Novak. Kdo pa je bila ona?
To knjigo sem pravzaprav že zaključeval, ko se je nad Jesenicami razdivjal vihar in poškodoval nagrobno ploščo moje stare mame. Ob njegovi obnovi sem se prvič v življenju vprašal, kdo je ta Marija Novak. Vrgel sem se v raziskovalno akcijo, res našel sorodnike, ki pa zanjo niso hoteli slišati. A tako, sem si rekel, nočete slišati zanjo? Jeb… se, obnovil bom ta spomenik in Marija Novak bo ostala za zmeraj! Potem sem pa še napisal zgodbo. (smeh)
»Pisanje ni terapija, nikogar ni še ozdravilo,« pravite v predgovoru v knjigi Otroštvo, ta predgovor pa nosi naslov: Spomniti se pomeni narediti zgodbo. Ali nista spominjanje in predelava teh spominov – kar pisanje nedvomno je – osnovi terapije?
Ne vem, če sta. Na neki način se je treba spomniti, ampak treba je pa tudi kaj spremeniti. Pri Slovencih je ta prvi del, analiza, blazno močna. Zdaj bomo pa mi analizirali, kaj smo, spremembe pa ni. Tudi sam sem imel obdobja, ko sem se vračal v svojo preteklost. Recimo pri Kralju ropotajočih duhov, ki je knjiga o mami, tako kot je Otroštvo knjiga o stari mami, pri kateri sem gor rasel do svojega petega, šestega leta. V preteklost se je treba vrniti zato, da ugotoviš, kaj je šlo narobe in kako bi moralo iti, potem pa moraš temu reči hvala in adijo.
Glavni junak v knjigi je petletni Miha, ob njem pa babica in mama. Glede na to, kaj sta ženski povzročili otroku, bi marsikdo na njegovem mestu kasneje kot pisatelj precej bolj ostro obračunal z njima. Kako to, da vam je uspelo najti toliko razumevanja zanju?
Prav zadnjič sem ugotovil, da je fraza, ki jo najpogosteje uporabljam: to je normalno. (smeh) Saj tudi svojo mamo popolnoma razumem. Razumem razloge, zakaj je počela, kar je pač počela, kar pa ne pomeni, da ji odpuščam. Odpuščanje je absolutno precenjeno in zelo hollywoodsko. Zdaj si bomo pa odpustili, se objeli in vse bo dobro … Ne, ne bo. Česar ji ne morem odpustiti, je to, da je zmeraj ostala ujetnica svojih razlogov. Moja mama je bila tisto, čemur pravimo najnižje na družbeni lestvici, najnižje na tem t. i. pecking order, kot se reče v sociologiji. Potem je ugotovila, sicer pozno, v mojem petem ali šestem letu starosti, da ima pod seboj nekoga, ki je še nižje od nje, kar je začela nesramno izkoriščati. Ampak to je roman v smislu, da želi prikazati dušo nekih ljudi, njihove interakcije, njihovo vzajemno funkcioniranje, ki se mi zdi, da je bilo takšno, kot ga prikazujem. Zelo nezdravo povezanost mati-hči, ki je po moje najmočnejša povezava na planetu, in mene kot otroka, ki sem bil žrtev njunih sporov. Poskušal sem balansirati in se reševati na vse načine, ki so mi bili kot otroku na voljo, glavni je pa seveda umik v domišljijski svet in veliko branja, kar ponavadi naredi pisatelja.
Otroštvo je opredeljeno kot 'avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah'. Kaj to pomeni?
Dejansko sem si sestavil seznam petnajstih reči, ki bi se jih moral spomniti. Prva na seznamu je bila: kako sem se uprl stari mami? Ni dvoma, da sem se ji moral upreti. Če človek odrašča ob verskem fanatiku, ti ta uniči možgane ali si se mu pa uprl. Očitno sem se uprl. Ampak večina možganov nima dostopa do besed in v takih primerih ne dobiš odgovora v stavku ali v besedah. Sploh je pa v prvih letih življenja hipokampus drugačen in se tudi spomini drugače tvorijo. Zelo telesni so, psihosomatski, bi rekli zdravniki. Vprašal sem se torej, kako sem se uprl stari mami, in počasi, počasi, ne da bi se tega sploh zavedel, mi je pri kick boksu nehala delovati desna noga. Grem v mavaši, udarim, pa se nič ne zgodi. Trener me gleda, pomočnik me gleda … Sto kil, usekam in nič se ne zgodi. Desna noga je bila neuporabna. Hodil sem sicer normalno, na treningu, ko je bilo treba brcniti, pa nula. Dokler se nisem neke noči spomnil: brcnil sem staro mamo in pobegnil. Počasi je šlo z nogo na bolje in po nekaj mesecih je bilo spet v redu. Tako pridejo ti prvi spomini, preko telesa, kar pomeni, da se jih večina ljudi nikoli ne bo lotila. Ni fino. Nekajkrat sem dejansko mislil, da bom škripnil. Za vsak tak spomin se je v telesu nekaj zgodilo.
V knjigarnah je že tudi vaša nova knjiga z naslovom Zemljevid tujih življenj. Gre za nekaj povsem drugega, za kriminalko. Kako to?
Po ameriški klasifikaciji gre za literarni triler. Literarni pomeni, da je dobro napisan, triler pa, da je napet. Do Zemljevida tujih življenj je prišlo pa tako, da sem za Siol pet let pisal kolumne o slovenstvu in jih pred kratkim zaključil. Hkrati sta bili v ozadju dve želji. Ena, da bi napisal strokovno antropološko knjigo, ki je očitno ne bom, in druga, da bi napisal roman, ki bi govoril o mitičnem srcu slovenstva. Jasno mi je bilo, da mora govoriti o vasi, ker je slovenska mentaliteta vaška mentaliteta, ki se ni spremenila od Trubarjevih časov. Za kriminalko sem se pa odločil zato, ker je neka angleška avtorica kriminalk rekla, da je kriminalka dobra zato, ker inšpektor, ki raziskuje umor, lahko vstopi v vsako sfero življenja in v vsak družbeni razred. Moram reči, da sem se ob tem romanu prav zabaval, ko sem ga pisal. Če sem ob Otroštvu mučil to psihosomatsko muko, je tukaj ni bilo treba. (smeh)
Pred kratkim ste nehali pisati kolumne za Siol, in sicer z resignirano mislijo: »Po šestih letih pisanja o slovenstvu lahko zadovoljno ugotovim, da sem pisal v prazno. Kljub izjemni branosti se ni spremenilo nič, niti za dlako.« Ste pričakovali, da se bo?
Pravzaprav ne. Bistvo slovenske mentalitete je v vztrajanju, v boju za staro pravdo, stati inu obstati, kar je normalno. Majhen narod, ki ga nenehno gnjavijo okupatorji, in vse, kar si želi, je, da ga pustijo pri miru. To je naša zgodovinska dediščina. Po drugi strani pa imamo zdaj lastno državo, v kateri bi lahko dejansko nekaj spremenili. In če sem kje pričakoval spremembe, če sem mislil, da bo kje ljudem padla kapa z glave in bodo šli v akcijo, je bilo to v zdravstvu. Vsak od nas potrebuje zdravstvo, saj se ne moremo vsi zdraviti v tujini. Ampak tudi v zdravstvu gredo stvari navzdol, podobno kot še na drugih področjih. Nobenega znaka ni, da bi kdo zaradi tega znorel.
Ampak, dobili ste kresnika. Ali ni to vsaj majhen dokaz, da se tudi pri nas lahko kaj spremeni?
(smeh) Ko sem bil mulc, se spomnim nekega pogovora z Đorđem Marjanovićem, ki je rekel: »Ko najdete svojo smer, se je kar držite. Prej ali slej bodo že razumeli.« (smeh)
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
