Na prvi dan porodniške, ko je končala delovne obveznosti, sva se dobili v ljubljanskem lokalu. Potrpežljivo je odgovarjala na vprašanja in razkrila, da mora zlikati le še nekaj oblačil, potem pa bo že pripravljena na veliki prihod tretjega sinka, ki z brcanjem ves čas skrbi, da se njegov obstoj nadvse čuti.

Ste v devetem mesecu nosečnosti. Kdaj imate rok?
Veseli dogodek naj bi bil med devetim in štirinajstim junijem. Najprej so mi rekli, da bo devetega junija, potem štirinajstega, zato sem kar sama določila, da bo nekje vmes. Čutim, da me že kar močno pritiska in si želi ven, zato mislim, da bo kar hitro.

Kakšni so vaši spomini na prva dva poroda?
Porod je najmanjša stvar v nosečnosti in materinstvu! Porod hitro mine in nanj hitro pozabiš. Nimam nobenih posebnih priprav, morda pa bom šla še na dekompresijo. Nisem hodila na telovadbo ali jogo, ker nisem tak tip.

Je doma že vse pripravljeno?
Skoraj. Zdaj še likam zadnje stvari. (smeh)

Kako se počutite?
Dobro, čeprav imam zdaj nosečnosti že počasi dovolj. V tretje že vse to poznam in prav zato imam občutek, da vse traja dalj časa.

Ste še kaj brali knjige o nosečnosti?
Ne. Sem se pa odločila, da bom šla na eno predavanje v sklopu starševskega tečaja, in sicer na tistega o negi otroka po rojstvu, saj pravijo, da je kar nekaj novosti, ki me zanimajo. Od drugega poroda je minilo že enajst let, tako da je dobro malo osvežiti spomin, čeprav se osnov še vedno spomnim.

Kakšna je razlika med to nosečnostjo in prvima dvema?
Predvsem se pri teh letih gotovo teže odločiš za ta korak. Ker pa imam drugega partnerja, je bila to logična posledica, saj si je Andrej res želel otroka. Sama sicer nisem nameravala imeti več otrok, zato sem kar nekaj časa potrebovala za premislek, in si nazadnje premislila. (smeh) Tudi oba otroka se zelo veselita in komaj čakata na bratca. Verjetno sem najnestrpnejša zdaj jaz, ker nosečnost tudi fizično občutim.

Je z leti nosečnost fizično napornejša?
Imam enake težave kot pri prvih dveh nosečnostih, na primer krčne žile. Morda sem res malo bolj utrujena in sem zato tudi malo teže delala. Po drugi strani pa je pri seriji Ena žlahtna štorija naporen tempo tudi za moje kolege.

Vam je ostalo še kaj oblačil od prvih dveh otrok?
Ne, vse sem razdala, ker sem bila prepričana, da sama ne bom imela več otrok. Sinova sem rodila z zelo malo razlike, tako da so bila prva leta zame res zelo naporna, zato sem bila odločena, da ne bom imela več otrok. Marsikaj bi mi verjetno prišlo prav, vendar o tem takrat nisem razmišljala. Poleg tega je bilo vsega preveč, da bi hranila doma. Oblačila sem tako zdaj dobila, previjalno mizo in voziček pa kupila.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Tanja Kocman ima krizo srednjih let

'Skrbi me, ker čas tako hitro mineva,' pravi Tanja, ki sicer danes živi bolje, kot si je nekoč mislila, da bo.

Nikoli ne reci nikoli, kajne? Ali se vam večkrat zgodi, da si premislite?
Naučila sem se, da je boljše, da sploh ne govorim več, česa ne bom delala, ker res nikoli ne veš, kaj prinese življenje.

Je partner Andrej zdaj še skrbnejši do vas, ko ste noseči?
Ves čas me opozarja, da ne smem dvigovati stvari in da moram počivati. Otroka se res veseli.

Spet boste imeli fantka. Ali ste kaj razočarani, da boste edina ženska v družini?
Če sem iskrena, sem res pričakovala deklico, po drugi strani pa je tudi tako dobro, saj se bosta fanta laže ukvarjala z bratcem na fantovski način.

Vam je zaradi sinov bliže moški svet?
Nekatere stvari so gotovo povezane s spolom in kakšnih reči ženske ne bomo nikoli razumele. Recimo: nakupovanje moram sinovoma napovedati teden dni vnaprej, da se pripravita, ker je to zanju mučenje, pa čeprav sta onadva tista, ki potrebujeta na primer hlače. Na koncu sta sicer vesela, da sta dobila kaj novega, nakupovanje pa je prava muka.

Ste stroga mama?
Če bi vprašali Andreja, bi rekel, da sem preveč popustljiva, meni pa se zdi, da sem kar stroga. Res je, da ju rada pocrkljam, večkrat pa se tudi derem.

Vam je bilo po ločitvi težko, ko ste morali sinova sami vzgajati?
Vsekakor. Sama sem bila dve leti in takrat je bilo kar težko, saj sta doživela šok, pa tudi fantje potrebujejo moško figuro. Ko je prišel Andrej, se je spremenilo na bolje, ker ga imata za moški zgled.

Pa je bilo obdobje, ko ste bili sami, najtežje obdobje v vašem življenju?
Res bi lahko rekla, da mi je bilo zelo težko. Sama sem morala odločati o vseh stvareh, bila sem odgovorna za vse, pomembna je bila tudi finančna plat, ko je kdaj tudi zmanjkalo denarja. Zato sem tako besno delala, ker smo težko shajali.

Pridno ste delali, ampak verjetno se niste mogli izogniti slabi vesti, da s sinovoma preživite premalo časa?
Seveda, to je vse povezano. Prednost pa je, da imam mamo, ki mi je takrat veliko pomagala in mi pomaga še danes. Ne predstavljam si, da bi morala plačevati še varuško.

Kako se danes razumete z nekdanjim partnerjem?
Ohranila sva dober odnos. Živiva v isti hiši, čeprav je on razpet med Zagrebom in Ljubljano. Nisva se razšla grdo, tako da nikoli nisva bila na bojni nogi.

No, česa takega vaša Anica, ki jo igrate v Štoriji, gotovo ne bi mogla, ker je hudo prepirljiva in vztraja pri svojem. Se kaj bojite, da bi imeli ljudje o vas mnenje, da ste takšni kot Anica?
To jemljem kot lik, ker sem igralka. Igralci upodabljamo različne like. Nadaljevanke so bolj gledane in prepoznavne kot gledališče, vendar sem prepričana, da bo čez nekaj let tudi Anica pozabljena in me bodo primerjali s kakšnim drugim mojim likom.

Kako se razumete z Matjažem Javšnikom? Ali je pomembno, da je med igralcema neka kemija, prijateljstvo?
Zasebno se sicer ne druživa, čeprav je bila njegova žena moja sošolka iz srednje šole. Smo razseljeni, zato nimamo niti možnosti niti časa za druženje. Pri delu pa sva zelo kompatibilna in pri tem imam srečo. Zelo težko bi bilo delati, če se ne bi razumela.

Bo morda vaš sinček dobil prvo vlogo takoj po rojstvu, saj je zdaj tudi Anica v veselem pričakovanju, ker so scenaristi vašo nosečnost vključili v scenarij?
Najverjetneje bo res igral tudi mojega otroka v seriji, saj bi bilo drugače zelo težko. Tako pa bova lahko skupaj – pa čeprav pač na snemanju.

Ali boste prvič imeli s seboj na delu otroka?
Ne. Starejši sin je že igral z mano v filmu, nekoč pa smo snemali na radiu in sta sodelovala oba sinova.

Ali drži, da se igralski talent deduje?
Seveda. Tako kot se deduje posluh, se tudi nadarjenost za igranje. Seveda pa ni nujno, da je tako pri vseh otrocih. Moji sinovi se bodo za poklic odločili po svoje, čeprav enega sina igralstvo zanima bolj kot drugega. Toda zdaj sta še premajhna, da bi vedela, kaj bi hotela biti po poklicu. Ker mi zaupata svoje skrivnosti, bi mi gotovo tudi tako odločitev, vendar je zanjo še prezgodaj.

Veliko je pogledov na vzgojo. Kako se vi trudite vzgajati sinova?
Predvsem bi rada, da sta samostojna. Nikakor se na primer ne hodim v šolo prerekat za njiju, saj je šola njuna odgovornost. Poskušam se čim manj vpletati v šolo, čeprav mi je verjetno lažje, ker hodita na valdorfsko šolo. Mlajši sin se večkrat izgubi v svojem svetu in rad pozablja stvari, vendar so na tej šoli prizanesljivi do takih značajskih lastnosti. Starejši sin je kar precej odgovoren, zato mi je v tem pogledu precej prihranjenega. Prej sta bila oba otroka v javni šoli, vendar smo imeli velike probleme. Edina možnost je bila prepis na drugo šolo, ko je bil starejši v petem, mlajši pa v tretjem razredu, zato smo se odločili za valdorfsko šolo, saj mi njihov sistem ustreza. To je šola za mlade umetnike in ustvarjalce, in ker sta oba taka, spadata tja.

In kakšno se vam zdi naše javno šolstvo?
Mislim, da je z našim šolstvom vse narobe! Zadnjič sem brala, da je Finska na vrhu po znanju, njihove šole pa so veliko bolj humane kot naše. Otroci nimajo domačih nalog, manj imajo šolskih ur, krajše šolsko leto, rezultati pa so veliko boljši! Pri nas otroci sploh nimajo več otroštva, kar se mi zdi hudo narobe. Morda bi se več ljudi odločilo, da bi njihovi otroci obiskovali valdorfsko šolo, če ne bi bila plačljiva, kar nekaj pa je takih, ki svojega otroka ne bi vpisali na to šolo, ker se bojijo, da bi se otroci pozneje teže prilagodili na srednjo šolo. A to je napačna percepcija, saj je treba razmišljati le, kako se bo otrok pozneje znašel v življenju in ne le v srednji šoli. Moja otroka imata otroštvo, kar se mi zdi najpomembnejše, obenem pa se naučita več, kot sem se naučila v šoli jaz, pa sem morala poznati vse letnice na pamet. Na valdorfski šoli jih spodbujajo, da si skozi razmišljanje zapomnijo nekatere stvari, in tako si veliko več zapomnijo, kot sem si jaz, ker sem to počela na silo.

Česa vas je najbolj strah, ko razmišljate o prihodnosti svojih otrok?

Bojim se, da ne bi našli nič takega v življenju, kar bi jih osrečevalo. Želim si, da bi odkrili poklic, ki jih bo izpolnjeval. Sama sem našla poklic, ki mi je v veselje, tako da nanj sploh ne gledam kot na delo, garanje. Strah me je, da bi se na poti izgubili, da se jim ne bi zdelo vredno truditi ...

Ali zaradi otrok kaj drugače gledate na aktualne dogodke in na to, kam gre ta svet?
Seveda gledam tudi to, čeprav sem spoznala, da nima smisla, da bi si vsak dan razbijala glavo s tem, kaj bo. Poskušati moramo spremeniti tisto, na kar lahko vplivamo, podpiramo prave stvari in pomagamo, kjer pač lahko. Sama sem zelo svobodomiselna, zato si želim, da bi imeli vsi enake pravice – recimo istospolni in ljudje ne glede na versko izpoved. Ne smemo se bati migrantov, saj so se skozi zgodovino narodi vedno preseljevali. Tudi pripadniki različnih ver lahko živijo v slogi, kar se je že dokazalo, ekstremizem pa ni nikjer dober.

Z leti se telo spreminja. Ali vas kaj skrbi, kakšni boste po porodu?
Seveda me skrbi, ali bom lahko prišla spet v formo ali me bo to uničilo. To se verjetno sprašuje vsaka ženska, ne glede na to, če je noseča ali ne.

Ali je med igralkami več skrbi zaradi staranja?
Verjetno je, saj se v vsakem trenutku srečujemo z nekakšnim ocenjevanjem videza. Enkrat želijo, da si slečen, drugič moraš igrati dvajsetletnico ...

Kako gledate na pomlajevalne postopke, botoks in podobno, česar je v Hollywoodu ogromno, ker se pač igralke pritožujejo, da ni dela, če niso videti mladostne?
Mislim, da tega pritiska pri nas ni, ampak se za uporabo takšnih postopkov odločijo igralke same. Načeloma sama nimam nič proti temu. Če bi se mi zdelo, da me nekaj strašno moti, bi se mogoče odločila tudi za to. Pri igralkah je problematično to, da botoks zamrzne izraz, zato ni dobro, da se s tem pretirava. A nekatere to naredijo tako, da nihče ne opazi razlike, le malo bolj spočite so videti, in to se mi ne zdi slabo.

Ali ste pri kakšni kolegici že opazili posege?
Pri kakšni se to še preveč očitno opazi. Med mojimi bližnjimi kolegicami pa ni nobene take, ki bi si vbrizgavala botoks.

Veliko delate v gledališču in na televiziji. Ali bi si želeli tudi več ponudb za filme?
Seveda, vendar imajo filmski ustvarjalci velike pomisleke glede nas, ki igramo v nadaljevankah. Režiserji žal tudi ne poznajo prav dosti igralcev, zato se v filmu ponavljajo vedno isti obrazi, kar je velika škoda, saj imamo še veliko dobrih igralcev.

Ali filmski režiserji ne hodijo na predstave v gledališče?
Zelo malo. Kakšni trije še pridejo, drugače pa jih gledališče sploh ne zanima, saj so prepričani, da igralci na odru preveč »igrajo«. Ne zavedajo se, da morajo oni voditi igralce. Že na akademiji med filmski režiserji in igralci ni pravega stika, kar je velik problem, saj potem ne znajo igralcem povedati, kaj sploh želijo.

Vam je kdaj težko, da morate poslušati režiserja, ki vas ne vpraša za mnenje?
Ne, s tem nimam težav, čeprav sem prepričana, da je timsko delo nujno.