»Tu smo zato, da se naučimo brezpogojno ljubiti.« To je stavek enega mojih najboljših učiteljev, ki sem jih srečala v življenju. Ko sem ga slišala, nisem verjela, da bom tudi jaz občutila vso težo te globoke misli.
Pred tridesetimi leti sem postala srečna mamica drobne deklice, pet let pozneje pa še sinčka. Oba sta bila in sta še zdaj moja sončka. Odraščala sta v prijetnem družinskem razpoloženju, saj smo vsi opravljali svoje obveznosti. Otroka sta bila zelo uspešna v šoli, navdušena v različnih šolskih in obšolskih dejavnostih, predvsem pa dobra športnika, med prijatelji oba zelo priljubljena. Poleti smo hodili na morje, pozimi smo smučali. Precej smo potovali po svetu, skratka živeli zadovoljno družinsko življenje. Zdaj sta oba že v službah, hči je profesorica, sin pa doktor medicine.
Živeli smo srečno, umirjeno življenje, dokler ni hčerka zbolela za multiplo sklerozo. »Kaj je to? Ali obstajajo zdravila?« so bila prva vprašanja, ki so se porajala. Hčerka je bolezen razmeroma dobro sprejela in se po svojih močeh trudila sprejeti spremembe, ki so ji sledile, jaz pa sem bila povsem nepripravljena. Seveda sva ji z možem stala ob strani, a mislim, da ji vsaj jaz nisem bila v tako pomoč, kot bi ji bila lahko. Imela sem premalo znanja, premalo informacij, da bi ji ustrezno pomagala. Kljub temu sem se trudila po svojih močeh, se udeleževala delavnic, iskala novo znanje, nove alternativne možnosti zdravljenja. Ona pa je vse to zavračala. Šlo je celo tako daleč, da tri leta sploh nisva imeli nobenih stikov, ker sem jo menda enkrat tako užalila, da je zato prekinila vse stike z nama z možem. To je bilo najtežje obdobje v mojem življenju. Kljub vsemu sem nekako sprejela dejstvo, da me zavrača, a v srcu vedno upala, da se bo vrnila. Vsak dan sem ji pošiljala pozitivno energijo, bila v mislih z njo ter podoživljala lepe trenutke, ki sva jih preživeli. Verjela sem, da je med dobrimi ljudmi in da ji bodo pomagali, če bo v stiski. Tako kot jaz rada pomagam ljudem v težavah, sem verjela, da se bo to zgodilo tudi mojemu otroku, in tako je krog sklenjen, kajti vsi smo povezani med sabo. Danes potrebujem pomoč jaz, jutri ti. Najtežje mi je bilo ob njenih rojstnih dnevih, ko sem vedela, da je v mestu, pa nisem smela do nje.
A po treh letih mučnega čakanja in upanja se je vendarle vrnila domov. Obnašala se je, kot da se ni zgodilo nič. Na začetku sem se bala, da se bo spet razjezila in odšla, če bom kaj narobe rekla, a tokrat je bil njen prag tolerance višji. Začnemo znova. Odpuščamo, pozabimo ne, rane ostanejo. A treba je sprejeti šolo življenja, to je učenje brezpogojne ljubezni. Živimo za ta trenutek in poskušamo ceniti trenutke, ko smo lahko skupaj. Še vedno je včasih težko, a tudi njej so bila namenjena določena spoznanja in se obnaša bolj racionalno, predvsem pa se poskuša zavedati tudi svoje senčne plati in jo sprejeti. Kajti to je edina pot, da lahko sobivaš z drugimi.
Pot učenja brezpogojne ljubezni bo še dolga. Spoznala sem, da je najtežja vloga v življenju vloga starševstva. Ni je šole za starše, največja šola je življenje. V težkih časih so mi bile v največjo oporo knjige, vedno sem našla tisto, ki sem jo tisti trenutek potrebovala. Čeprav sem večkrat kakšno branje ponudila tudi hčerki, ga je največkrat zavrnila, rekoč, da je to zame. Mogoče res, jaz najdem v isti knjigi čisto druge stvari kot ona. A pomembno je, da vem, kam lahko grem po nasvet in tolažbo. Sicer pa ugotavljam, da so vsi odgovori že v meni, da so mi knjige le pripomoček za ugotavljanje prave smeri. Potrebna je predvsem odprtost srca, sprejemanje drugačnih mnenj in idej ter strpnost. Vem, da nikogar ne morem spremeniti, spremenim lahko le svoj pogled na dogajanje okrog sebe.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
