Gospo Danico, prijetno gospo srednjih let, so imeli vsi radi, vendar samo kadar ni govorila o svojih težavah z zdravjem. Takrat so bežali od nje. Imela je že skoraj vse bolezni, od borelije do raka na črevesju, čeprav so ji zdravniki zatrjevali, da je z njo vse v redu. Danica je tipičen zgled hipohondra, človeka, ki si domišlja, da je bolan, čeprav vse preiskave kažejo, da ni. Pa je res zdrav?
Bolezen namišljenih bolnikov
Gospo Danico, prijetno gospo srednjih let, so imeli vsi radi, vendar samo kadar ni govorila o svojih težavah z zdravjem. Takrat so bežali od nje. Imela je že skoraj vse bolezni, od borelije do raka na črevesju, čeprav so ji zdravniki zatrjevali, da je z njo vse v redu. Danica je tipičen zgled hipohondra, človeka, ki si domišlja, da je bolan, čeprav vse preiskave kažejo, da ni. Pa je res zdrav?
Pravzaprav ne. Ker je tudi hipohondrija bolezen, kakor pravi medicina, ki jo imenuje tudi z drugačnimi besedami. Takimi, ki imajo med ljudmi malce lepši prizvok, na primer huda zaskrbljenost ali pretirana skrb za zdravje. S tem v zvezi je bilo sicer narejenih veliko raziskav, toda vsi strokovnjaki se strinjajo samo v enem: da je težko ugotoviti mejo med utemeljeno, resnično skrbjo za zdravje in pretirano, patološko.
Pozor! Lahko gre za resno bolezen!
Predvsem je pomembna previdnost: nekateri ljudje namreč hodijo okrog zdravnikov, ker se zelo slabo počutijo, a zdravniki nikakor ne pridejo njihovim težavam do dna. Tako na primer je mlado dekle, ki je začelo resno obupovati nad zdravniki in sabo, od moža v beli halji slišalo, da je vse v njeni glavi, potem pa se je izkazalo, da ima multiplo sklerozo. Ali pa moški, ki ni imel še niti 50 let, s tipičnimi znamenji obolele prostate (v tej starosti toliko prezgodaj, da je potrebna vsaj posebna pozornost), ki jih je vsakič omenil svoji zdravnici, pa ga sploh ni jemala resno, nato pa se je izkazalo, da ima agresivnega raka prostate in je kmalu po ugotovljeni diagnozi tudi umrl. Takih zgodb je precej, ker se zdravniki opirajo na tisto, česar so se naučili, in ker na to, da je lahko nekaj tudi drugače, niti ne pomislijo.
Hipohondri so naporni
Problem je tudi, da je lahko človek zdravniku dobro znan hipohonder, a potem resnično resno zboli. Vedno ga je treba jemati resno. Kar je, resnici na ljubo, lahko tudi zelo naporno. Največkrat se izkaže, da je bolezen v glavi, a kaj če enkrat ni? Strokovnjaki pravijo, da je hipohondrija psihična motnja, rezultat napačnega dojemanja stanja svojega telesa ali duha. Hipohonder je paničen vsakič, ko pri sebi opazi kakšne fizične ali psihične znake, ki bi po njegovem prepričanju lahko pomenili bolezen. Pri tem sploh ni pomembno, kako malenkostni so. Vedno je prepričan, da gre zelo zares oziroma da celo umira. In taki ljudje »umirajo« kar naprej. A ni da bi se norčevali iz njih, saj imajo resne težave. Ni lahko ves čas živeti v strahu, da v sebi nosiš usodno bolezen. Prav tako pa ni lahko za hipohondrovo okolico, saj je lahko zelo naporen: ves čas bi govoril o tem, kako slabo se počuti, kako zdravniki nič ne vedo, ker pri njem ničesar ne odkrijejo, kaj vse ga boli, in podobno.
Čisto nič jim ne pomaga, ko jih zdravniki prepričujejo, da z njimi ni nič narobe, da so vse preiskave BP. Hipohonder bo lahko obiskal še druge zdravnike in mu bodo povedali isto, a jim ne bo verjel. Mnogi se osredotočijo na en znak in jih skrbi. To so lahko bolečine v trebuhu, na primer. Čeprav naj bi bilo z njimi vse v redu, bolečine niso izmišljene, bolniki jih dejansko čutijo. Enako velja za hudo utrujenost, palpitacije, glavobol.
Zdravnik je nekaj prezrl!
Hipohondrijo uvrščajo med somatske motnje. To pomeni, da motnja dejansko obstaja (kot tudi bolečina, na primer), vendar fizičnega vzroka zanjo ni mogoče najti. Bolniki stalno pregledujejo sami sebe in si postavljajo diagnoze, se pretirano ukvarjajo s svojim telesom. O pravilnosti zdravnikove diagnoze pa ves čas dvomijo, češ odkril je nekaj malenkostnega, hudo bolezen pa prezrl. Ni bil dovolj prepričljiv. V zdravniški ordinaciji se takemu bolniku lahko zviša krvni tlak, doživlja stres in je hudo vznemirjen. Tako kot pri tako imenovanem sindromu bele halje. Mnogo hipohondrov potrebuje stalna zagotovila, da so zdravi, in to od vsakogar, od zdravnika, družinskih članov, prijateljev do kolegov v službi. S tem mučijo tako okolico kot sebe, saj se ljudje tega počasi naveličajo. Vendar se vsi ne vedejo enako. Nekateri med hipohondri se o težavah, ki jih čutijo, sploh nočejo pogovarjati. Zdravnikom pa se ogibajo v velikem loku.
Motnja pri dojemanju telesa
Znanstveniki pravijo, da gre za motnjo v dojemanju svojega telesa, zdravja in psihe, kar se kaže zelo različno. Hipohondri lahko imajo grozeče misli in tudi fizične občutke, povezane z njimi. Če samo rahlo kašljajo, pomislijo, da imajo pljučnega raka ali tuberkulozo. Po drugi strani pa lahko imajo resne težave, a k zdravniku nočejo, ker se bojijo, kaj jim bo povedal. Tudi to je namreč oblika hipohondrije. Tej bolezni je lahko pridružena še kakšna druga psihična motnja. Najpogosteje sta to huda vznemirjenost (anksioznost) in depresija, lahko tudi obe.
Sodobna »hiberhondrija«. Danes ima hipohonder obilo možnosti, da si razburka domišljijo, saj na medmrežju samo odtipka enega od znakov in že se mu odpre na stotine možnosti za bolezni. Po navadi te potrjujejo vse njegove najhujše strahove. Bolnik s tako težavo bo šel, takoj ko bo opazil nov simptom bolezni, za računalnik. Tudi tako vedenje ima danes že ime, hiberhondrija, in lahko hodi z roko v roki s hipohondrijo. Hipohondre lahko na smrt prestrašijo tudi novice o kakšnih epidemijah ali pandemijah. Tudi do statističnih podatkov niso brezbrižni: če ti pravijo, da bo eden od petih, na primer, zbolel za rakom, so prepričani, da so prav oni tisti, ki bodo zboleli. Motnjo lahko še poslabšajo preveč zaščitniški zdravstveni delavci. Sproži pa jo lahko tudi huda bolezen ali smrt družinskega člana. Hipohonder je prepričan, da bo enaka usoda doletela tudi njega.
Povezava med telesom in duhom
Strokovnjaki pravijo, da je povezava med duhom in telesom veliko močnejša, kot si mislimo. Vsak ima v sebi nekaj hipohondrije, vsak v nekem obdobju v življenju pomisli, da je nekaj hudo narobe z njim. Težko pa je ugotoviti, kdaj gre za psihično motnjo in kdaj za normalen odziv človeka na neki dogodek ali resničen simptom. Možgani zelo močno vplivajo na preostali del telesa. Lahko ga prepričajo, da je bolno. Človek se lahko prepriča, da je bolan in tudi res zboli. Vse bolezni zajemajo telo in duha. Različnost dojemanja bolezni pa se kaže v relativnosti prispevka psihe. Drugače rečeno, če imaš znamenje bolezni, te lahko duh prepriča, da gre zares, ali pa, da gre za neko malenkost, ki bo hitro minila. Na primer čisto preprosto vneto grlo lahko izzove različna čustva: strah (bom ob službo, če bom dolgo na bolniški), krivdo (se bo kdo nalezel od mene), jezo (od koga sem se nalezel); čustva pa komunicirajo med sabo z jezikom telesa, in to lahko sproži bolezenska znamenja, kakršna so glavobol, razdražen želodec, prebavne motnje. Nobeden od nas ni imun za to, vsi smo skupek strahu in upanja. Vprašanje je le, od kod naprej je dvom o lastnem zdravju patološki. Te meje, pravijo strokovnjaki, ni mogoče natančno ugotoviti.
Trije tipi hipohondrije
Znanstveniki na univerzi Kolumbija pravijo, da obstajajo trije tipi hipohondrije. Prva naj bi bila obsesivno anksiozna motnja, ko bolnika ves čas skrbi, da je bolan, potrebuje stalna zagotovila, da ni z njim nič narobe, na koncu pa tudi temu ne verjame. Depresivno hipohondrijo še najlaže opišemo z zgodbo bolnika, ki pride k zdravniku in mu pove, da umira, da ga sploh nima smisla pregledati, ker že vnaprej ve, da je bolezen usodna; nobeno zagotovilo mu ne pomaga spregledati iracionalnosti njegovega stališča. Pri tej obliki hipohondrije obstaja tudi nevarnost, da bo bolnik naredil samomor. Tretja oblika pa je somatska oblika bolezni, ko se nekomu zdi, da ima zelo veliko fizičnih bolezenskih znamenj in sumi, da gre za nekaj resnega, vendar ne katastrofalnega. Od zdravnika pričakuje, da bo odkril to skrivno bolezen, pa če jo ima ali ne. Sicer pa je, pravijo strokovnjaki, kategoriziranje hipohondrije zelo težko. Diagnosticirajo jo, če taki znaki trajajo več kot šest mesecev. Za zdravljenje hipohondrije obstaja posebna kognitivna terapija. Raziskujejo pa še, ali lahko bolnikom pomagajo poleg take terapije z zdravili, kakršna so antidepresivi in anksiolitiki oziroma druge vrste pomirjeval.
Hipohondrija je bolj ženska bolezen
V eni od novejših raziskav (pregledali so podatke 750.000 ljudi) so ugotovili, da je med ženskami več hipohondrije kakor med moškimi. Ženske so namreč na različna vprašanja večkrat kot moški odgovorile, da se ne počutijo dobro. Vendar so po letih, ko so jim sledili, ugotovili tudi, da je umrlo manj žensk kot moških. Malo bolj znan je podatek, da so ljudje, ki niso nikoli živeli v partnerski zvezi ali bili poročeni, ki so ločeni, in tisti, ki so o svojih boleznih pogosto govorili, umirali pogosteje kot drugi. Ženske v okviru omenjene raziskave so se bolj pritoževale zaradi somatskih težav, kot so bolečine v prsih, sklepih, mišicah, glavoboli, ker naj bi raje govorile o čisto telesnih težavah kot pa o svojih psihičnih stiskah, ki pa so bile zagotovo v ozadju in so pomenile daleč večji problem. Poleg tega so strokovnjaki opazili, da si ženske predstavljajo bolezen in ker so zaskrbljene, pogosteje obiščejo zdravnika, to pa je tudi velikokrat vzrok, da pri njih prej odkrijejo kakšno resnejšo bolezen. Razlaga pa je tudi genetska: moški je lovec in mora preskrbeti družino, ne more se pritoževati in tudi če mu kaj manjka, mora to prebroditi; ženska pa mora skrbeti za zdravje družine in vedeti vse o telesnih težavah svojih otrok. Kakorkoli, dandanes velikokrat slišimo, kako se moški že zaradi zelo majhnih težav zelo pritožujejo, medtem ko ženske prehlade, gripo in tudi resnejše bolezni (pa če se jih zavedajo ali ne) preživijo na nogah. Kar se ne ujema povsem z izsledki raziskav, je pa izkušnja mnogih žensk. Toda to je že druga tema.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
