Odziv na spremembe

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Oklepanje nas lahko stane sreče

Spuščanje stvari/oseb iz življenja ni znak šibkosti ampak znak velike osebne moči in ljubezni do sebe.

»Kaj bo za človeka stresna situacija in kako intenzivna bo, je odvisno od vsakega posameznika, saj se med seboj razlikujemo po vrojenih značilnostih in po izkušnjah, ki so nas oblikovale,« pravi dr. Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih., psihoterapevtka z Inštituta za razvoj človeških virov. »Stres je zgolj odziv organizma na spremembe, kako bomo določene okoliščine doživeli, pa je odvisno od nas – tako v življenju kot v službi. Nekaterim bi bil stres že vsak stik z ljudmi, drugi pa bi se počutili izolirane (in zato 'pod stresom'), če ne bi bili stalno v stiku z drugimi, sodelavci ali strankami. Nekaterim predstavlja stres, če nimajo zelo natančnih okvirov in navodil za delo, drugi pa so nesrečni že, če ne morejo imeti pri delu prostih rok. Nekaterim pri delu ustreza predvidljivost, drugi pa potrebujejo nenehne spremembe. Ljudje smo pač različni.«

Preobremenjeni perfekcionisti

Pa vendar, večina ljudi kot stres v službi doživlja bodisi preobremenitev (vsebinsko ali količinsko) ali pa medosebne odnose. »Vzroki za preobremenitev so lahko objektivni, subjektivni ali pa kombinacija obojega. Z vsebinsko preobremenitvijo mislim na delo, za katerega morda nimamo ustreznih znanj (izobrazbe ali veščin) ali pa drugih kompetenc (kot na primer potrebnih osebnostnih značilnosti za vodenje tima), zato se počutimo negotovi, kar doživljamo kot stres. Količinska preobremenitev je včasih tudi lahko posledica premajhnih kompetenc, kadar zaradi pomanjkanja znanja za naloge porabimo nesorazmerno veliko časa,« pojasnjuje dr. Pšeničny. »Še večkrat pa je posledica naših osebnostnih značilnosti, med katerimi sta najbolj problematični nezmožnost reči ne (postaviti ustrezne meje) in perfekcionizem. Strah, da bomo izpadli nesposobni, če bomo zavrnili preveč dela, nas pripelje natančno tja, od koder bežimo: na koncu vsega dela ne zmoremo opraviti in se zaradi tega počutimo premalo sposobne – torej pod stresom. Zaradi perfekcionizma pa običajno porabimo za delo več časa, kot bi to bilo smiselno.«

Težavni odnosi

Tudi v medosebnih odnosih se po besedah strokovnjakinje različno znajdemo, enim so velika težava, večina nas je nekje vmes, nekateri pa jih uravnavajo z relativno lahkoto. »Tukaj imajo odločilno vlogo naše zgodnje izkušnje v družini, saj se takrat zgradijo naša prepričanja in pričakovanja, kako se bodo ljudje na nas odzivali in s tem tudi naš pristop do ljudi. Dejstvo pa je, da se vsi srečujemo z vsem razponom ljudi in odnosov, od prijetnih do skrajno neprijetnih in konfliktnih, in tudi sami s svojim ravnanjem vplivamo na odzivanje drugih. Včasih so vir težav drugi, včasih pa tudi mi sami. Najpogosteje pa se zapletemo v težavne odnose z ljudmi, ki nas (zavedno ali nezavedno) spominjajo v nekaterih značilnostih na naše družinske člane ali pa na nas same,« pojasnjuje. »Kdaj je preveč? Ko se v službi večino časa počutimo neprijetno oziroma nas je strah, je čas, da začnemo ukrepati, in ne šele takrat, ko se pojavijo telesni ali psihični patološki simptomi. In če (nerealno) pričakujete, da bo za vaše počutje v službi poskrbel kdor koli drug, boste spet bridko razočarani.«

Iskreni do sebe

Če se znajdete pod stresom, je treba najprej razčistiti, kaj je tisto, kar doživljamo kot stres, torej ali gre za subjektivne ali objektivne okoliščine. »Če nekdo sploh ne želi delati, hoditi v službo, mu bo 'šlo na živce' že dejstvo, da je v službi, zato bo vse, kar se dogaja, doživljal kot stres. V tem primeru bo najbrž treba sprejeti življenjsko dejstvo, da je pač za eksistenco treba tudi nekaj narediti (ali pa poiskati nekoga, ki nas bo preživljal, a tudi to ima svojo ceno). Če je nekdo nezadovoljen z vsebino dela, bo moral pri sebi razčistiti, kaj bi rad delal, in se potruditi, da do takega dela tudi sčasoma pride. Ni hitro in preprosto, a je sčasoma mogoče priti do dela, ki je bližje našim željam, pa čeprav ni 'čisto idealno'. Če ima nekdo občutek, da je delo zanj vsebinsko prezahtevno, potem bo morda pomagalo dodatno izobraževanje. Ne bojte se vprašati zanj, več škode bo, če boste molčali.«


Znate postaviti meje?

Če smo preobremenjeni, je treba realno oceniti, kaj je vzrok. Če smo mi tisti, ki težko postavljamo zdrave meje (torej se ne zmoremo pogajati), potem bomo preobremenjeni v kateri koli službi, saj je pričakovanje, da bi nadrejeni morali vedeti, koliko je preveč za nas, povsem nerealno, pravi psihologinja. »Običajno sploh o tem ne razmišljajo, ampak pričakujejo od nas povratne informacije. In če jih 'naučimo', da sprejmemo vsako delo, nam ga bodo še raje naložili, ker bo to zanje lažje kot se pogajati z nekom, ki zna bolje postavljati in braniti svoje meje.«

Če pa je težava v medosebnih odnosih, se moramo pošteno vprašati o svojem deležu. »Če je večina v konfliktnih odnosih z nekom, potem je problem najbrž v tisti osebi. In če je to naš šef, se bomo morali ali pogajati ali pa se prilagoditi in ga sprejeti takega, kakršen je. Če tega ne zmoremo, bo treba iskati premestitev oziroma drugo službo. Kadar pa imamo težave z več sodelavci, potem je vzrok najbrž tudi v našem odnosu do njih ali do dela. Spremeniti se bomo morali mi ali pa poiskati okoliščine, v katerih bomo lažje vozili.«

Ogrožena varnost

Trenutne družbene okoliščine na posameznika še povečujejo pritisk, da mora ohraniti službo, saj bo drugo verjetno težko dobil. »Strah pred izgubo službe je povezan z občutkom varnosti. Ko se ta zamaje, to večina ljudi doživlja kot stres, ki lahko preseže zmogljivosti naših obrambnih mehanizmov. Zato se v takih okoliščinah lahko več ljudi spoprime s simptomi različnih duševnih motenj, kakršne so tesnobnost, depresivnost in tudi izgorelost. A s tem se spoprijemajo tisti, ki so tudi sicer bolj čustveno ranljivi. Precej več ljudi pa se v teh okoliščinah srečuje z delovno izčrpanostjo, ki pa na srečo nima trajnejših posledic in je brez psihopatoloških simptomov.« Običajno pomaga že malo daljši dopust, pravi dr. Pšeničny.

Ko niti dopust ne zaleže

»Če pa se nenehno počutimo pod stresom ali če se nam ponavljajo podobne situacije v medosebnih odnosih, je dobro poiskati pomoč, da se prekine začarani krog. Prav tako je zelo priporočljiva pomoč, če svoje vrednote gradimo na dosežkih oziroma če se pretirano čustveno angažiramo pri delu ali pa če se vedemo deloholično. Nujno pa jo je poiskati, če se pojavijo psihopatološki simptomi.« Nikar ne čakajte, da se bo življenje po spletu srečnih okoliščin samo obrnilo na bolje in vam prineslo več potrpljenja ali boljše sodelavce, če vidite, da gredo stvari ravno v nasprotno smer.

»Tisti, ki odraščali v manj ugodnih čustvenih okoliščinah, so nasploh bolj čustveno ranljivi za stres, saj niso uspeli zgraditi ustreznih mehanizmov za spoprijemanje z življenjem.«

Vsaka služba ni dobra za vas

»Lažje je iskati delo, ko delo imamo, kot pa takrat, ko ga nimamo. Ohraniti službo za vsako ceno pa je enako nesmiselno kot ohraniti partnerstvo za vsako ceno. Če vidimo, da nam je res pretežko, je treba v obstoječi službi skušati delati po svojih najboljših močeh in hkrati intenzivno iskati novo delo. Že samo iskanje (torej aktivna pozicija) nam bo prineslo boljše počutje. Tudi morebitne zavrnitve nas ne smejo prestrašiti, saj tudi mi ne bi sprejeli vsakega dela, ki bi bilo na voljo, kajne? Če nas ne sprejmejo v neko službo, pomeni le, da iščejo drugačnega človeka, nič več in nič manj,« svetuje dr. Andreja Pšeničny.