Čeprav je Janez Usenik tisti vedno nasmejani televizijski obraz, priznava, da njegovo življenje ni vedno potica. Zaveda se, da za vsakega od nas prihaja čas, ko bomo delo morali prepustiti mlajšim, in tega nas je strah. »Igralec Maurice Chevalier je nekoč dejal, da nima nič proti staranju, sploh če pomisli, kaj je edina alternativa. A dejansko nas je vse strah, da bomo postali nepomembni, neuporabni, manj vredni. Z veliko patetike bi celo rekli – breme drugim. Da, tudi mene je tega strah. Žalostna misel je, kaj če sem najboljši prispevek v življenju naredil že pred leti, kaj če sem že napisal najlepšo pesem, odigral najboljšo vlogo in kaj če je najlepši dan mojega življenja že za mano? Ti občutki so naravni, toda ne smemo pustiti, da bi nas preveč vodili. Tisto, na kar sem želel opozoriti, ko sem izrekel zgornji stavek, je, da veliko ljudi iz strahu pred tem ustavlja vse okoli sebe. A tega ne bi smeli delati. Še vedno lahko premagamo same sebe in smo na to ponosni ter hkrati dovolimo drugim, da doživljajo velike zmage. Še vedno smo lahko del zmagovalne ekipe,« razmišlja Janez.

Življenje pripovedovalca

»Če bi se moral opisati, bi zase rekel, da sem pripovedovalec. Pripovedovalci smo v prvi vrsti gledalci življenja, zato smo veliko časa umirjeni. Gledamo. Kot uči mitologija – Homer se ni boril pred Trojo, ni bil heroj. Opazoval je heroje in potem pel o tem, kar je videl.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Po poti resnice: Zvezdnika serije pokonci držita ljubezen in glasba

Ugur Aslan, ki ga spremljamo v turški nadaljevanki Po poti resnice, si še vedno ni čisto opomogel od šoka, ki ga je doživel lani, ko je Turčijo stresel uničujoč potres.

In če bi kot pripovedovalec zgodb moral na kratko opisati zgodbo svojega življenja? »Prav živo se spominjam, bil je siv jesenski dan, ko sem hodil po Wolfovi ulici v Ljubljani. Deževen dan, eden tistih, ko so še obrazi ljudi oblačni in so vse barve sive. Neko mlado dekle mi je prišlo nasproti. Resnega, odsotnega obraza, kakršnega si na tak dan nadenemo vsi. Toda ko je bila blizu mene, je segla v žep in izvlekla telefon. Pogledala je nanj in obraz ji je zažarel. Nimam pojma, kakšno sporočilo je dobila. Ji je pisal fant, je izvedela, da je naredila izpit? Vem le, da je z njenega obraza posijalo sonce in vsa ulica se je, tako se mi je vsaj zdelo, razsvetlila. Ne morem povedati, kako lep in pomemben je bil ta trenutek. No, to je zgodba mojega življenja. Majhno življenje v majhnem mestu majhne države na majhnem planetu, ki kroži okoli majhnega sonca v praznini vesolja. In tako čudežno v majhnosti.«

Kadar je jezen, skuša biti sam

V trenutkih jeze je podoben razburjenemu piščancu. »Kot komik se vedno držim pravila, da se najprej norčuj iz sebe, potem iz tistega, kar imaš rad. Posmeh ni pravi smeh, ne napolni te z radostjo. Opazujte ljudi, ko se smejijo. Ko se res smejijo, so polni življenja, topli, sproščeni. Ko se posmehujejo, je smeh drugačen. Krčevit, posiljen, skoraj histeričen. Nosi več grenkobe kot radosti. Tako da šale na svoj račun obožujem, če je očitno, da je za njo človečnost, ne zloba.«

Seveda pa ga marsikatera stvar tudi razžalosti. »Zadnje čase postajam jezen, ko vidim, da se ne znamo več pogovarjati. Namesto dialoga imamo dvojni monolog, vsak skuša le povedati svojo resnico, ne da bi se kaj naučil od resnice drugega in ne da bi bil pripravljen sprejeti, da se morda moti. To me razjezi in razžalosti. Predvsem pa me je strah tega.« In kakšen je, kadar je jezen? »Vsak si zase predstavlja, da je v trenutkih jeze kot orel, ki vzbuja strah in trepet vseh naokoli. Realno smo večinoma v trenutkih jeze bolj podobni razburjenemu piščancu. Naščeperjeni, vreščeči in smešni. Jeze ne jemljem preveč resno in poskušam biti jezen, kadar sem sam. Včasih se je dobro spreti s steno ali električnim drogom, da premisliš, ali se je res vredno prepirati z ljudmi.«

O ločitvi, osvajalskih veščinah in prijateljstvu

Nekaj grenkobe je v njegovo življenje prinesla tudi ločitev. »Uf, iskreno, ločitev je težka stvar. Ne, da je napačna odločitev sama, grenko je, da pride do situacije, ko je ločitev najboljša možnost. Ker poroka je resna obljuba. Obljuba, da boš nekoga poskusil osrečiti. Ločitev je priznanje, da ti to ni uspelo. To ne pove nič res dobrega o tebi. Dejansko sem odkril, da sem po naravi bolj samotar. In zdaj živim meniško življenje. Vključno z zaobljubo revščini, zaradi kreditov.«

A njegove dneve kljub temu razveseljujejo hčerke Ronja, Arja in Freja, ki mu vedno narišejo nasmeh na obraz. No, s pripovedovanjem in šalami pa tudi Janez vedno poskrbi za prijetne nasmehe gledalcev. Ali je na ta račun kdaj osvojil tudi kakšno dekle? »Tukaj je trenutek za iskreno priznanje. Torej … (se odkašlja) Sem Janez in ne znam osvajati deklet in dam, slednje bi se za mojo starost bolj spodobilo. Mogoče zato, ker mi beseda osvajanje zveni, kot da bi moral biti Džingiskan, ki, seveda simbolično, vdre v vaš svet, brcne v vrata vaših predsodkov, da se razletijo, vas naloži na ramo in odnese v svoj tabor. Jaz sem sanjač in poet. Mi znamo najti tisoč besed za opisovanje čustev, a pogosto malo dejanj, s katerimi bi jih dokazali. Zato smo običajno ponosni prebivalci območja prijateljstva.«

Išče se soplesalka

Dan ima 24 ur in do 19. ure ima čas rezerviran za službo, saj je novinarstvo njegov življenjski slog. »Od 19. do 24. ure pa je še pet ur. In za to, da se nekdo počuti cenjenega in ljubljenega, je običajno dovolj ura na dan. Potem so tu še konci tedna, prazniki, dopusti … Če se nam zgodi, da zanemarimo medsebojne odnose, za to ne smemo kriviti službe.«

V prostem času je neko obdobje, po udeležbi v šovu Zvezde plešejo, precej redno obiskoval plesno dvorano. Pravzaprav bi jo še danes, če … »Po končani oddaji sem dve leti rekreativno nadaljeval s plesom, saj je zame ples nekaj tako lepega in zabavnega, ne glede na to, kako dobro plešeš. Potem se je soplesalka odločila, da ne bo nadaljevala. Zaradi pomanjkanja časa, prisežem, nisem ji preveč hodil po nogah. Če poznate kakšno ne preveč dobro plesalko, ki bi jo taka rekreacija zanimala, se priporočam. Ponudbe sprejemam na uredništvo,« se nasmeji Janez in doda: »Šport mi je blizu bolj v slogu Winstona Churchilla – vsak dan opravim dve težki vaji. Zjutraj vstanem iz postelje in zvečer ležem vanjo.«

Sicer pa rad in veliko piše, igra računalniške igrice, bere. »A žal berem manj, kot bi se spodobilo. Branja je tako in tako vedno premalo. In pisanja tudi. Če bi vsi ljudje v življenju poskusili enkrat napisati roman, ne bi nihče več pisateljev zmerjal z lenuhi. To je garanje.«

V domišljiji gradi nove svetove

Že od otroštva ima rad muzikale. »Ljudje smo danes postali cinični, zdi se, da imamo dvignjene ščite, zaradi katerih se nas zgodbe drugih manj dotaknejo. Opažam, da takrat, ko predstave in filmi govorijo o globokih čustvih, to hitro dojemamo kot patetično ali osladno. Glasba pa pretenta te naše ščite odtujenosti in nas zadane na podzavedni ravni, zato takrat, ko zgodbo nosi pesem, čustva začutimo z manj racionalnega filtra. V muzikalu je še prostor za ljubezen in žalost, upanje in sočutje.« V domišljiji pa še danes gradi nove svetove. »Ne le da potujem tja, prav paziti moram, da se tja ne preselim in ne dobim državljanstva. Sicer pa bom kot pripovedovalec zgodb rekel takole: kar zamolčim, zamolčim z razlogom. Včasih, ker je grdo in tega niti nočete vedeti, včasih pa, ker je prelepo in preveč dragoceno, da bi delil z vsemi.«

Obstaja pa tudi nekaj, kar si že od nekdaj želi, a za to še ni zbral poguma. »Strah ima svoj smisel. Če je le realen, nas opozarja, da bi bilo nekaj, kar se nam zdi privlačno, v resnici škodljivo za nas. Seveda obstaja veliko stvari, ki bi jih rad izkusil, pa je zaradi realnega strahu bolje, da jih ne. Čisto banalen primer: ker sem že leta navdušen navijač ameriškega nogometa, bi seveda kdaj rad poskusil igrati na pravi tekmi. A ob moji telesni pripravljenosti bi se to hitro končalo na urgenci, zato raje ne poskušam.«