Igralec, dramatik in pesnik Andrej Rozman se je oni dan prišel okrepčat v samopostrežno vegansko restavracijo v središču prestolnice. Na blagajni pred njim si je priletna gospa vzela strašansko veliko časa za plačilo, klepet z blagajnikom in še kaj. Za vrsto za seboj se sploh ni zmenila, in ko ji je končno zmanjkalo vprašanj, se je obrnila k Rozmanu, se zazrla v njegov krožnik, natančneje v vegansko sarmo, in vprašala: »Kaj pa je tu notri?« Igralec ji je odvrnil: »A to vi mene sprašujete? To morate vprašati njega (blagajnika), jaz to (sarmo) danes prvič vidim.« Ampak gospa, očitno željna kakršnega koli pogovora, ni odnehala: »Ja pa če ste si to vzeli, morate vedeti, kaj je v njem.« Rozman, ki mu je postajalo že prav neprijetno, se je namuznil: »Gospa, ja dajte se vendar nehati obnašati, kot da ste včeraj prišli na svet.« In gospa je potem končno odnehala in šla proti samopostrežnemu baru, Roza pa se je usedel in kar malce s preveliko ihto metal v usta juho. Nekaj vsekakor drži: sarme so v tej obedovalnici tako dobre, da se bo zagotovo še vrnil – če ga ni gospa seveda preveč spravila v slabo voljo.