To ni bil mačji kašelj, še posebej zato, ker mora biti po pred desetletjem in pol preboleni tuberkulozi pazljiva do svojega telesa. Ne sme ga preobremenjevati, skrbno izbira hrano, veliko se giba. Zadnje mesece je preživela veliko časa med Ljubljano, kjer živi z najstniškima sinovoma Galom in Tosjo, in Koprom, kamor se je vozila na vaje. Bilo je vredno, saj je občinstvo bučno ploskalo njeni vlogi frizerke Suzane v predstavi Jeklene magnolije. V istoimenskem filmu jo je upodobila legendarna Dolly Parton.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Oklepanje nas lahko stane sreče

Spuščanje stvari/oseb iz življenja ni znak šibkosti ampak znak velike osebne moči in ljubezni do sebe.

Nataša ima zasebno sive lase in je brez ličil. Stopiti v čevlje slavne country pevke z bujnim oprsjem in še bujnejšo pričesko je bilo naporno. »Njeni čevlji zelo bolijo. Na odru smo dobro uro in pol v vrtoglavo visokih petah, seveda ne v prav kakovostnih čevljih, sploh ker sem sama ves čas v bulerjih. Zame je bil to velik tehnični izziv,« se smeji Nataša.

Predstava je napisana po resnični zgodbi. Avtorju Robertu Harlingu je umrla sestra, on pa je občutke izlil na papir. Deloma je bila začrtana vnaprej, Nataša se je pri oblikovanju vloge zanašala na lastno ustvarjalnost in napotke režiserke Katje Pegan. V predstavi je povsem drugačna, kakor je zasebno. »Alan Hranitelj nam je naredil čudovite kostume. Zasebno ne hodim naokoli tako izzivalno oblečena. Zame je velika sprememba, kakšna sem na odru in kakšna doma. Na odru pokažem stvari, ki sicer niso moji 'naravni' atributi – od bujne pričeske do telesa, ki je sicer moje, a je nekod malce podloženo,« se muza ob omembi bujnega dekolteja. 

Sončne in senčne plati svobode 

Igralka je zadovoljna z delovno jesenjo. »Na svobodi je čedalje teže. Če je meni težko, ki sem uveljavljeno ime, verjamem, da je drugim še teže. Ko sem v začetku tega leta ostala brez posla – en projekt je odpadel, drugi pa se je prenesel v to sezono –, sem se lotila otroške predstave. Idejo zanjo sem imela že pred leti, a je nisem imela časa uresničiti. Nastala je predstava za otroke Igralska vreča je polna zgodb. Ampak imela sem srečo, da so me zasedli (še) v Shakespearjevi predstavi Vihar, zdaj pa še v Magnolijah,« je zadovoljna. Njene misli so že usmerjene v prihodnost. Z Mojco Partljič pripravljata nekaj humornega. »Na srečo je direktorica Gledališča Koper Katja Pegan podprla (naš) boj igralk na svobodi. Poleg Mojce in mene je kot svobodnjakinja zasedena tudi Lara Jankovič. Tudi gledališčem ni lahko, a je svobodnjakom še teže,« je realna. Zato ji ni težko stisniti zob. »Vihar je bil velik študijski zalogaj. Pri obeh študijih sem precej časa preživela na vožnjah med Ljubljano, kjer živim s sinovoma, in Koprom, kamor sem hodila na vaje in zdaj na predstave. Glede na to, da si kot svobodnjakinja težje privoščim, da odpade predstava, pa tudi sicer moram biti odgovorna do svojega telesa, zanj poskušam dobro skrbeti. Zjutraj delam vaje, privoščim si kak sprehod, sproščam se kot strastna vrtičkarica, rada berem, spogledujem se z antropozofijo, biodinamiko, tu je še kuhanje. Ves čas sem v pogonu. Če sem minuto pri miru, postanem nemirna. Imam posebne jogijske vaje za meridijane, pljuča … Da vpeljujem več miru v sebe, meditirkam, tako rečem svoji krajši meditaciji,« pravi, zadovoljna, da je zdrava. Po preboleni tuberkulozi ima poškodovana pljuča, a lahko ob skrbnem odnosu do lastnega telesa vseeno normalno deluje.

Odgovorno skrbi za svoje zdravje

»Treba se je paziti in ves čas delati na sebi. Čuvaš se zaradi sebe, da imaš zdravega duha v čim bolj zdravem telesu. To si je dolžan vsak človek. Telesa ne jemljem, kot da mi je dano brez odgovornosti skrbeti zanj. Poskušam mu vračati tisto, kar mi daje. Sem bioveganka, to pomeni, da poskušam jesti čim bolj ekološko pridelano hrano. Najboljše je, če je biodinamično pridelana, sploh če je znamke Demeter. Ta je zakon. Tudi sama malo vrtnarim, nekaj zdravih dobrot pa dobim od prijateljic. Pozorna sem tudi na način, kako pripravljam hrano, ozaveščena pri izbiri posode, pri uporabi čistil in ravnanju z odpadki. To mi vzame nekaj več časa. Počasi sem se temu privadila in je postalo moj način življenja. Težko bi šla nazaj. Mislim, da nas vse po vrsti čaka delo na večjem zavedanju sebe in okolice. Seveda pa hodim tudi v 'običajne' supermarkete, sama imam doma dva fanta, ki v glavnem še vedno uživata 'klasično' hrano. Moškemu delu družine ni preveč všeč moje prehranjevanje. Počasi jima kakšne stvari že postajajo bolj sprejemljive. Morda sem bila na začetku, ko sem se še uvajala, preveč agresivna, pa sta se ustrašila, da bo premalo dobrot. Juhe so jima zdaj že dobre, kakšni drugi izdelki že tudi, počasi že razumeta, da je biosadje ravno tako sadje in je še boljše. Jima pa dopuščam, da si bosta sama izbrala svoj način,« je povedala, kako pripravlja hrano za svoja najstniška sinova. Starejši Gal je že zaplul v likovne vode, saj obiskuje likovno srednjo šolo. »Skuša se iskati v tej smeri. Živi običajno najstniško življenje in je tudi domov že pripeljal dekle, s čimer nisem imela težav. Tosjo pa bolj vleče v igralske vode. Zanima ga petje in nedavno je bil odličen v predstavi v MGL,« je igralka zadovoljna, da sinova krasno napredujeta.