Ne, kljub ljubezni do teatra nista v sorodu, čeprav sta to vprašanje oba slišala že velikokrat. Aljaž celo prizna, da je večkrat komu kar odvrnil, da je Dušan njegov stric. »Zato, ker mi je šlo na živce, da ljudje še vedno mislijo, da lahko na AGRFT prideš po zvezah. In sem poslušal: 'Ti imaš itak strica Dušana tam in ti ni bilo problem priti na akademijo!' Tako mišljenje se mi je zdelo tako skrajno neumno, da sem jim kar pritrdil, pa naj si mislijo svoje!«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Za zvonjenje v ušesih so krive poškodbe dlačic

Človeško telo je kompleksno, čudovito in hkrati čudno. Je najbolj zapletena kemična tovarna in najbolj integrirana celota z možgani, ki se nenehno spreminja.

Dušan se temu nasmeji in ga to prav nič ne moti. Res je bil nekoč profesor na AGRFT, a se z Aljažem v predavalnici nista nikoli srečala. Sta pa kasneje sodelovala v ljubljanski Drami – Aljaž je igral v predstavah Osvajalec ter Bobby in Boris, ki ju je režiral Dušan. »Dobro se poznava, ker smo med ustvarjanjem Bobbyja in Borisa skupaj hodili na kavice in sva v tistem obdobju imela kar prijateljski odnos, danes pa se žal bolj poredko srečava. Dal mi je veliko dobrih nasvetov in svojo strast do šahovskih zgodb prenesel name. On je res starosta, zelo humoren, sproščen in nepredvidljiv človek. Kot je nekdo zapisal – gledališka žival. V najboljšem pomenu besede, seveda,« Dušana opiše Aljaž. Režiser pa o kolegu pove: »Najin odnos je čisto profesionalen. Aljaž je mlad, priden, delaven in talentiran igralec in na tej podlagi sodelujeva. Jaz namreč vedno zasedem ljudi, za katere mislim, da bodo dobro opravili nalogo.«

Povsod Jovanovići

Režiser, ki je poročen z igralko Mileno Zupančič (mimogrede: ona pa res je teta Tare Zupančič, ki vodi Pop In), sicer na pogosto vprašanje o sorodstvenih vezeh z Aljažem vedno odgovori, da nimata skupne krvi. »Imam ga zelo rad, ampak moj sin pa ni,« pravi. Aljaž pa vseeno sumi, da se nekje daleč daleč nazaj morda njuni družinski drevesi prepletata. »Razmišljal sem, da bi morda lahko bila v kakem daljnem sorodu, ker je moj ded prišel z juga Srbije in slišal sem, da je neka naša veja dolgo nazaj imela korenine na Kosovu, Dušan pa ima tudi neke izvore s tistih koncev. Ampak Jovanovićev je tako ali tako povsod ogromno.« Priimek Jovanović je res zelo pogost. »V Srbiji je priimek Jovanović kot Novak v Sloveniji,« pravi Dušan in pove, da ga zato pogosto sprašujejo, ali je v sorodu s tem ali onim. In se še spomni: »Na TV Slovenija in v Drami je nekoč delal scenograf Sveta Jovanović, danes že pokojni, ki se je rad hvalil, da sem njegov sin, čeprav nisem bil. V javnosti me je klical sine. Verjetno zato, ker je imel hčerko, želel pa si je sina.«

Skodelica kave

Aljaž Dušana zelo občuduje. »Ima veliko avtoriteto, vidi se pot, ki jo je prehodil, velik režiser je. Zelo razgledan, svetovljanski, občutljiv, veliko ve in zna pomagati. V njem je ta dvojnost: je avtoriteta, nato pa vidiš, kako iz tebe privleče zelo subtilne stvari. To priča o njegovi veličini. On je res persona!« Od njega se je veliko naučil, a kljub temu pravi, da se sam ne spogleduje z režijo, tako kot sicer veliko igralcev. »Sploh ne. Tega sicer še ne bi čisto odpisal, ampak za zdaj nimam dovolj režijske vizije,« se zaveda. »Imam raje še enega Jovanovića na drugi strani,« se zasmeji igralec, ki ga bomo kmalu spet videli v novi sezoni serije Usodno vino. Kaj čaka njegovega junaka Petra Rozmana? »Predvsem se bo ukvarjal z družino, menedžment je trenutno postavil na stranski tir,« je vse, kar nam zaupa. Dušana to verjetno niti malo ne gane, ker pravi, da serije sploh ne spremlja. »Morda sem jo gledal dvakrat po kakih deset minut. Kako bi rekel? To ni moja skodelica čaja,« se prešerno zasmeji in uporabi znano angleško frazo. Ko se bosta naslednjič srečala, upa Aljaž, bosta skočila na kako kavo, tako kot ponavadi, ko naletita drug na drugega na kaki ljubljanski ulici. »Pijeva kavico, obujava spomine na Bobbyja in Borisa, Dušan pa navrže še kak noro duhovit dovtip,« zaključi Aljaž.