Prevajam glasbo v besede, poskušam začutiti atmosfero in jo z besedami podpreti, pripoveduje Janez Usenik o pisanju besedil za muzikale, v katere je kar nekako zaljubljen že od otroštva. Zdaj že nekaj let prejema pohvale, kako fantastično je napisal stihe za muzikal Matjaža Vlašiča Cvetje v jeseni, letos pa je navdušil z ubeseditvijo Veronike Deseniške, muzikalom Leona Firšta.

Tukaj pod trto na vrtu portoroške hiše je atmosfera več kot primerna, da poklepetamo o poletju. So nekaj takšnega vaše popolne počitnice? 
Popolnih, mislim, da ni, so pa te zelo običajne. To je naša poletna rezidenca s sto let staro trto. Tukaj sem preživljal poletja od otroštva naprej, saj je to nekako naša družinska ulica, kjer je ded nekoč imel kmetijo, zdaj pa smo si potomci razdelili posest. Kako se čas obrne! Včasih smo se mulci podili po ulici, starši pa sedeli in popivali ob strani, zdaj pa … smo mi ta stari, ki se takole ob pijači spominjamo tistih časov, medtem ko naši otroci tekajo po ulici. 

Se je lepo vračati nekam, kjer si preživel mnoga poletja? 
Vsekakor. Lepo je in svoje k temu pripomore tudi družba, sorodniki, s katerimi se tukaj srečam vsako leto. Ravno prav blizu Portoroža smo in ravno prav je mir. Razen ko Severina poje na plaži in jo slišimo tudi tukaj na hribu. Ko še nisem imel otrok, sem sem hodil bolj za vikende, saj daljših počitnic nisem rad preživljal na plaži. Nisem poletni človek, sem bolj jesenski. Jesen, oktober, topel jesenski dež … to je moje najljubše obdobje. 

Zato vam je Cvetje v jeseni pisano na kožo! 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Oklepanje nas lahko stane sreče

Spuščanje stvari/oseb iz življenja ni znak šibkosti ampak znak velike osebne moči in ljubezni do sebe.

Bo držalo. Jesen ima neko pozitivno melanholijo – tista letna bera, pospravljanje, občutek, da je še eno leto skoraj naokoli. Da prihaja zima in se lahko umirimo, naredimo obračun. In, da, Cvetje v jeseni je jesenski muzikal. 

Kako ste prišli v ekipo uspešnih ustvarjalcev muzikalov, ki so ustvarili Cvetje v jeseni in Veroniko Deseniško? 
K sodelovanju me je povabil producent in idejni oče projekta Gorazd Slak, saj je vedel, da se ukvarjam z muzikali. V mislih je imel sicer, da bi jaz prevzel eno manjšo vlog, a sem bil mnenja, da to ne bo zame. Predlagal sem, da lahko pomagam pri besedilih. Tako sem kasneje prevzel vsa besedila muzikala, Gorazdu je bilo všeč, kako jih napišem, in tako sem »naredil avdicijo« in začel delati s skladateljem Matjažem Vlašičem. 

Torej ste tudi prej že pisali muzikale, menda jih obožujete od otroštva? 
Da, ljubitelj muzikalov sem že od otroštva, ko je bil moj najljubši film muzikal Gigi, kmalu za tem My Fair Lady in temu podobni. Seveda se takrat nisem zavedal, da so to muzikali, samo pač všeč so mi bili. Pri osemnajstih sem odkril Fantoma iz opere, ki me je prevzel in tako navdušil, da znam še danes celega na pamet. (smeh) Pritegnilo me je to, kako Andrew Lloyd Webber pove zgodbo – na eni strani je čisti pop, po drugi strani pa spretno uporablja lajtmotive, kako pelje dramaturgijo skozi glasbo. Deset let sem nato sistematično poslušal muzikale in si želel, da bi enkrat z njimi tudi sam uspel, kot amaterski igralec. Ko sem bil star nekajintrideset, smo na Pop TV nahecali kolege, da naredimo muzikal Mož iz Manče. In uspelo nam je spraviti pod streho dobrodelni projekt z osmimi ponovitvami v Špas teatru. Takrat sem spoznal Simona Dvoršaka, dirigenta iz Celja, ki se je v Londonu ogromno izobraževal na področju muzikala. Sodelovanje z njim pri Možu iz Manče nam je dalo veliko in po premieri nam je vsakemu poklonil CD z enim muzikalom in rekel »tega poslušaj, ta je zate«. Jaz sem dobil Sweeneyja Todda, precej sofisticiran muzikal iz osemdesetih, ki ima že zelo sodobno glasbo. Recimo, da je črn, krut muzikal, ampak glasbeno izjemen. Napisal ga je Stephen Sondheim, ki je napisal tudi besedilo za Zgodbo z zahodne strani. Z njim sem izvedel, kako širok je svet muzikalov in kakšne stvari vse nastajajo. 

Nesporni središči muzikalov sta londonski West End in newyorški Broadway, ste kdaj zaradi tega potovali tja?

Da, Fantoma iz opere sem gledal v Londonu. A ni bil tak, kot sem pričakoval, tako da nisem bil navdušen, morda je bila produkcija narejena že malo z levo roko. Tudi fantastični Les Misérables sem gledal tam. Sicer pa ni daleč Dunaj, ki je prava prestolnica muzikalov. Njihov Tanz der Vampire je menda fenomenalen.

Kdo so avtorji, ki lahko zaznamujejo ljubitelja muzikalov?
Muzikal ima zelo jasno določene nosilce. V Angliji sta bila to Gilbert in Sullivan, ki sta konec 19. stoletja postavila temelje angleške verzije operete z izredno ciničnim humorjem. Začela sta s temi duhovitimi farsami, ki so duhovite in butaste hkrati. Tukaj razumeš, od kod so Monty Python dobili navdih za svoje inteligentno zafrkantske štose. Pri nas smo sledili avstrijski tradiciji, kjer je živa Straussova kultura muzikala in stavijo bolj na operetno tradicijo. V Ameriki pa je Broadway nastal iz čistega varieteja, z nekaj žongliranja, plesa z zgodbo. Da ne pozabim na Bertolta Brechta, ki je delal bolj kabaret, a tukaj je glasba zato, da pokaže, kaj ni resnično. Pri klasičnem muzikalu je tako, da ko čustva postanejo premočna, jih odpoješ, ko pa postanejo premočna, da bi jih odpel, jih odplešeš.

Od kod ste vi črpali, v kaj se staplja naša okolica?
Oba muzikala, ki smo ju delali, imata osnovo v slovenski tradiciji. Vlašič je povedal, da je vpel v muzikal veliko tradicije slovenskega popa, saj ve, kaj nam gre hitro v uho. Kar se dramaturgije tiče, pa smo se zgledovali po zahodnem muzikalu, predvsem po Disneyju. Ker Disney je prava mala šola muzikala. Recimo Pocahontas ima skladbo Colors of the Wind, ki je točno takšna in točno tam, da postavi ljubezensko zgodbo. Umetnost je, kako jo napisati, da se bo gledalec zaljubil. Ali pa Let It Go v Ledenem kraljestvu.

Smo se tudi zato zaljubili v Meto?
(smeh) Prepričan sem, da je bila glavni razlog Nina, z njeno karizmo in nastopom smo že skoraj zmagali, saj je bil muzikal napisan zanjo. Pomembno je, da sva z Vlašičem delala skupaj, on je pisal glasbo in jaz nanjo nato besedilo. Glasba in besedilo morata delati skupaj, iti po isti poti, da pride do uroka. Vsaka umetnost je neke vrste urok. Psihomantija, priklicevanje duše. Umberto Eco je to zelo dobro povedal: vsi mislijo, da so pesniki ljudje, ki največ čutijo, a v resnici so pesniki tisti, ki poznajo besede in načine, kako vzbuditi čustva. Tudi glasba ima dokazano psihološko moč – sekste vplivajo na čustva, pri nizkih tonih postanemo nervozni. Prav tako obstaja skupek besed, ki jih poveš in pri ljudeh zbudijo čustva. Taka ali drugačna. Zato pa so vse vojske imele borbene pesmi.

Morata imeti tudi dekleti, ki sta vodilna vokala v muzikalih, neko magijo?

Tako Eva Černe kot Nina Pušlar jo imata, a drugačno. Moram priznati, da se z nobeno osebno ne poznam tako zelo dobro, kot če bi bili skupaj na počitnicah, a na prvi vtis imam z Evo več skupnega. Morda sva oba malo bolj rezervirana in delujeva bolj na znotraj. Saj je tudi Nina fantastična, izkazala se je za dušo projekta. Morda je bilo za Evo malce lažje, ker je tudi tovrstno petje študirala, medtem ko je bila za Nino to prva izkušnja z muzikalom, a z zelo dobrimi inštrukcijami petja.

Tako Cvetje v jeseni kot Veronika Deseniška imata zgodbo, ki izhaja iz neke tradicije, muzikala nista plod domišljije avtorjev.
Menim, da je za muzikal dobro, da se obesi na neko legendo, ki že živi. Prvič, ker privabi večje množice, kot drugo pa imamo ljudje vedno radi te ponotranjene zgodbe, po katerih so segali tudi veliki skladatelji. Sicer pa je z zgodbo, ki je v nacionalni zavesti, tudi produkcijsko lažje delati. Recimo ko se je Slak pogovarjal z Brlekom za sodelovanje na Festivalu Ljubljana, mu verjetno ni bilo treba razlagati, kaj se bo zgodilo v Cvetju v jeseni. (smeh) Podobno je z Veroniko v Celju.

Kaj menite, katera ljubljanska legenda, zgodba bi bila dovolj zanimiva, da bi v njej videla interes ljubljanska občina?
Da, Celje ima tukaj s celjskimi grofi kar srečo. Ljubljana pa nikoli ni imela neke močne rodbine, bila je pomembna kot sedež dežele. Lahko rečemo, da je ljubljanska zgodba Povodni mož, a bi kot muzikal delovala precej kabaretsko. Morda so taki legendi še najbližje Jazon in argonavti, a je bila Ljubljana le ena od njihovih postaj. Ali pa Bobri, a zgodba nima neke rdeče niti, morda ni najbolj primerna za adaptacijo na odru. Morda je primerna, če bi bili Pepel in kri za to, zgodba ljubljanskega Nebotičnika. Kaj vse je ta dal skozi?! Zgradili so ga v času konjunkture, nato je udarila kriza in so propadli skoraj vsi, ki so ga delali. Potem je bil vendarle tam gori bar, ki je postal center meščanskega življenja v Ljubljani. Gotovo obstajajo zgodbe italijanskih oficirjev, ki so tja zahajali. Po vojni je bil to še kar center dogajanj, kjer sta, kot so rekli, lahko skupaj pila direktor in snažilka. Potem je bil javna hiša … Vse to. Do tega, da so tam delali samomore. Res ima več zgodb, lepih in slabih. In hkrati že ima svojo himno Mala terasa! Da, to bi lahko bi bil kabaretski muzikal kot Chicago ali Moulin Rouge.

Je za vas kot avtorja besedil to lažje, je inspiracija ali omejevanje umetniške svobode?

Lažje, jaz se imam za pisca, in ne umetnika. Preveč spoštujem tiste, ki delajo neke nove stvari in ustvarjajo, saj jaz tega ne znam, nimam ambicije ne želje. Lepo je, da imaš osnovo, ki te usmeri na neko pot, po kateri nato vijugaš. Pravijo, da moraš imeti veliko poguma, da delaš nekaj, kar je pred tabo počel Župančič, tudi Jurčič, ki sta oba ubesedila Veroniko Deseniško. Po drugi strani pa ... če delam nekaj, kar so pred mano že delali veliki, nimam odgovornosti do same zgodbe. Če bi naredil Cvetje ali Veroniko zelo slabo, bi bila sicer produkcija neuspešna, a sama zgodba ne bi bila nič slabša. To so večne stvari.

Jasno in očitno je, da v tem delu neizmerno uživate. Kaj pa biti novinar, je tudi to za vas užitek? Konec koncev je vaša služba delo v oddaji 24 ur na Pop TV.
Imam srečo, da pokrivam teme, ki so sproščene, zabavne, spoznavam zanimive ljudi. Kar se tiče novinarstva, sem pobral lepšo stran novic. Mogoče ker nisem znal drugega. (smeh) Na začetku sem delal tudi gospodarstvo, a sem se potem preusmeril v življenjske zgodbe.

Morda bi s pokrivanjem politike ali gospodarstva izvedeli tudi tisto, česar ne želite, in zato zdaj lažje zaspite zvečer?
Tudi. Osredotočiti se na negativne zgodbe je tako slabo, kot je osredotočiti se na lepe zgodbe, ali pa še slabše. S tem ne mislim na naivnost ali pa da bi živel v prepričanju, da slabega ni. Vseeno pa je bolje kot misliti, da ni nič več svetlega. Jaz med delom srečujem ljudi, ki jim dejansko uspe nekaj narediti, ker verjamejo. Sicer niso bogataši, a imajo udobno življenje, kar je najbolj pomembno.