Že vrabčki na strehi čivkajo stavek, da v Sloveniji prvi maj že zdavnaj ni več tisto, kar je bil, da je delo razvrednoteno in da nas večina s sklonjeno glavo prenaša udarce kapitalizma z mislijo: dokler imamo za hrano, moramo pač stiskati zobe. Do kdaj bomo tako hlapčevsko prinašali tisto, kar nam je prinesla tako opevana samostojnost, sicer verjetno ne vedo niti vedeževalci, smo pa Manco Košir, ki ji optimizma nikoli ni manjkalo, povprašali, kako se ona spominja tistih »dobrih starih časov« in kaj vidi, ko zre v prihodnost: »Bila sem otrok, ko je 'pleh muzika' zjutraj na 1. maj zaigrala koračnico in me prebudila. Sem se jezila, hahaha. Kot mladenka se spomnim zelenega Rožnika in nagljev rdečih, šli smo na kres, ponosni proletarci, ki se bomo združili na naš praznik, praznik dostojanstvenega in pošteno plačanega dela. To je bilo veselje! Takega dela je danes vse manj, zato postaja praznik izpraznjen svoje simbolne vrednosti. A to se lahko spremeni, če se bomo znova povezali, prepletli dlani in začeli skupaj spreminjati požrešen neoliberalni kapitalizem v ekološki demokratični socializem, prostor blagostanja za vsa živa bitja in naše potomce, hura!«