Aleksandra Kralj je zakonska sveto­valka, direktorica Inštituta Simbioza ter avtorica knjige Vražji zakonci; mag. Mia Bone je diplomirana psihologinja in moderatorka foruma Antistresne strategije; dr. Veronika Seles pa je doktorica znanosti s področja družinske in zakonske terapije.

Za začetek morda malce klišejsko vprašanje, pa vendar: kakšno definicijo bi nadeli ljubezni?
Aleksandra: Ljubezen je energija, ki je vseskozi prisotna, odločitev, ali se bomo z njo povezali in delovali iz ljubezni, pa je odvisna od vsakega posameznika. Izražamo jo v obliki globoke osebne pripadnosti ljubljeni osebi in jo največkrat občutimo kot neustavljivo željo po čustveni in fizični bližini z osebo, ob kateri občutimo stanje ljubezni.

Mia: Ljubezen razumemo kot čustveno naklonjenost in navezanost na drugo osebo; če govorimo o vzajemni ljubezni, potem govorimo o globoki vzajemni čustveni povezanosti. Na to osebo se navežemo, ker zna zadovoljiti naše potrebe, ker nas sprejme z vsemi našimi napakami. Osnova ljubezni je, da drugo osebo vidimo in sprejemamo pozitivno – vidimo jo kot pomembno in dragoceno osebno.

Veronika: Ljubezen povezujem s pojmom ljubiti in biti ljubljen. Oboje si sicer moramo dovoliti – tako ljubiti kot biti ljubljeni. Prava ljubezen tako pomeni, da sta si dva čustveno blizu. Pri tem si delita zaupne informacije, izmenjujeta osebne misli, si izkazujeta čustva in delujeta v dobro drug drugega.

Tako kot se spreminja vloga ljubezni v modernem času, se spreminja tudi vloga spolnosti, saj velja, da naj bi postala predvsem bolj svobodna. Toda čeprav se na prvi pogled zdi, da se vse vrti prav okoli spolnosti, verjetno v praksi ni povsem tako?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Benetkam se je računanje vstopa za dnevne obiskovalce že močno obrestovalo

Za dnevne turiste obisk Benetk od 25. aprila ni več brezplačen, ampak morajo za vstop plačati pet evrov na osebo. Koliko denarja je v prvem obdobju odredba prinesla v beneško blagajno?

Aleksandra: Ženske uporabljajo svojo seksualnost za iskanje primernega partnerja, moški pa to s pridom izkoriščajo. Spolna privlačnost je sicer pomemben uvod v ljubezensko igro, a ne zagotavlja uspešnega partnerskega odnosa. Ker so mnogi partnerski odnosi zgrajeni na spolni privlačnosti, pozneje pride do težav v partnerskem odnosu, kar se najpogosteje odraža v kakovosti in količini spolnih odnosov v zakonski postelji.

Veronika: Spolnost danes vse preveč ljudi dojema samo in zgolj kot spolni odnos. Je pa veliko več kot to! Intimnost vsebuje občutke ljubezni in povezanost z nekom, medtem ko to nikakor niso značilnosti seksa – zanj ne potrebujete ljubezni in povezanosti. Ljudje lahko vzpostavijo intimen odnos, ki ne vključuje spolnosti, spolnost pa se lahko in se velikokrat zgodi brez prisotnosti intimnosti.

Mnogo ljudi meni, da je spolni odnos največja možna bližina med moškim in žensko. V takih primerih pa je spolni odnos kaj hitro nadomestek za pogovor, intimnost, poznavanje ali celo razreševanje napetosti in se tako spremeni v svoje nasprotje. Pretirana pozornost spolnosti je tako največkrat izraz strahu pred bližino in ranljivostjo, ki jo taka bližina predpostavlja. V teh primerih si ljudje izredno želijo bližine, ki pa je ne znajo in ne zmorejo vzpostaviti drugače kot le na telesno-spolnem področju.

Pomembno je vedeti, da je spolnost le del, seveda pomemben del, veliko večje celote. Za zadovoljujočo spolnost je torej nadvse pomemben odnos, ki temelji na ljubezni, spoštovanju, zaupanju, odgovornosti, sprejemanju in intimnosti.

Ostanimo pri pojmih, ki sta med seboj neizmerno povezana in drug brez drugega ne moreta, a se zdi, da sta zamenjala vlogi. Včasih je ključno vlogo imela ljubezen, šele nato je prišla spolnost. Danes se zdi, da je ravno obratno. Zakaj je tako?
Mia: Zaradi tega, ker je spolnost danes del našega vsakdanjika. Spremljamo jo na televiziji in je hitro dostopna na internetu, kjer lahko kar dolgo časa skrivamo svojo pravo identiteto in tako napihujemo svoje spolne apetite, želje in pričakovanja. S tem lahko potrebo po spolnosti tudi hitro zadovoljimo, in ker smo veliko bolj svobodomiselni, pogoj za spolnost ni več ljubezen oziroma poroka (kot pred nekaj leti).

Aleksandra: Spolnost je v mnogih primerih postala pot do odnosa, namesto da bi odnos pripeljal do spolnosti. Preprosto si ne vzamemo časa za medsebojno spoznavanje in krepitev čustvene povezanosti. Mnogim se zdi to nepotrebno ali zastarelo. Eden od razlogov je tudi vsesplošna naglica, ki vlada vsem področjem sodobnega življenja. Preprosto nismo več potrpežljivi. Hočemo, da se stvari zgodijo takoj. Osredotočeni smo le na zdaj in se pogosto ne sprašujemo, kam naša dejanja vodijo.

Veronika: Verjetno je veliko več napisanega in izgovorjenega prav o spolnosti kot o katerem koli drugem vidiku predanega in ljubečega odnosa. Na neki način je to sicer dobro, a je po drugi strani to tudi del problema. Mnogo ljudi je spoznalo, da sta za dober seks potrebna čas in tehnika, in to jim je pomagalo, da so prišli do bolj zadovoljujočega spolnega življenja. Vendar pa je osredotočanje na mehansko spolnost povzročilo izkrivljanje, ki je povečalo nezadovoljstvo. Spolnost je v našem času postala tako ločena kot tudi vzvišena. Najbolj očiten rezultat tega je popolna ločenost spolnosti od ljubezni. Nič več čudnega ni, da spolnost pride pred ljubeznijo – eno prvih dejanj na novo nastajajočega odnosa – ali pa kot začetek in konec, nekaj, kar se zgodi med popolnima tujcema, kot partija tenisa. Poudarek rekreativne spolnosti brez ljubezni temelji na izvajanju – biti 'dober' v njej, zadovoljstvo pa je merjeno v doseženih orgazmih.

Ko že govorimo o partnerjih in odnosih, ne moremo mimo tega, da ne bi spregovorili še o družini. Kako pomembna vrednota je (p)ostala, če vemo, da se pojem tradicionalne družine zadnje čase kar naprej odmika in postaja vse bolj zabrisan?
Aleksandra: Družina je še vedno zelo pomembna vrednota, žal pa mnogi pari prehitro vržejo puško v koruzo. Uveljavilo se je prepričanje, da se v imenu osebne sreče ni treba podrejati tradicionalnemu vrednotenju družine, ki od posameznika zahteva, da se za dobro družine odpove svoji osebni sreči. Vendar se osebna sreča in družinska sreča v resnici ne bi smeli izključevati in se pravzaprav tudi ne. Res pa je, da družinsko življenje zahteva od posameznika prevrednotenje njegovih osebnih ciljev.

Mia: Če si pod pojmom družina predstavljamo svoje potomce, potem je določenim posameznikom to zelo pomembno. Včasih smo družino povezovali s potomci, danes jih imamo lahko tudi brez tradicionalne poroke in družine. Življenje v partnerskem odnosu je še vedno pomembna vrednota, saj smo ljudje po naravi družabna bitja in potrebujemo bližino drugega, da lahko uživamo življenje.

Kaj je po vašem mnenju najbolj pogosta napaka, ki jo delajo novodobni pari?

Aleksandra: Velja opozoriti predvsem na zaletavost in površnost. Ne poglobijo se dovolj sami vase, niti v svojega partnerja, kaj šele v sam odnos. Zaradi tega se mnogim zgodi, da prepozno spoznajo, da so se znašli ob človeku, ki ga pravzaprav niti ne poznajo in s katerim v resnici sploh ne delijo podobnih življenjskih pričakovanj.

Naslednja težava, s katero se spoprime mnogo mladih parov, je popolna nepripravljenost na skupno življenje oziroma na izzive, ki jih ponuja družinsko življenje. Stvari jim začnejo uhajati iz rok in nato drug drugega obtožujejo za nastale težave. Opozorila bi na še eno resno težavo, in sicer osebna nezrelost in neodgovornost. Mnogi mladi se v odnosu obnašajo kot razvajen otrok, ki besno cepeta, če ni po njegovem.

Mia: Preveč hitimo, imamo visoka pričakovanja o idealnem partnerju, zelo pogosto pa zaljubljenost zamenjujemo z ljubeznijo. Namesto svobode in spoštovanja partnerja utesnjujemo s pretirano navezanostjo nase.

Veronika: Časi so se zelo spremenili. V vrtincu obveznosti ljudem primanjkuje časa zase in časa za partnerja. Še takrat, ko imamo čas, pa se ga povsem posveti druženju z otroki, zaradi občutka slabe vesti. Tako imamo še skorajda zgolj starševstvo in pri tem pozabimo na partnerstvo. Seveda pa je ob tem neskončno pomemben element komunikacija. Največje težave so v poslušanju in slišanju, kaj drugi govori in sporoča. Kajti vsi se počutimo razumljeno, ko se čutimo slišano, in ko smo slišani in razumljeni, se čutimo ljubljeno.

Katerim ljudem torej lahko resnično uspe v partnerskem odnosu?
Aleksandra: Uspe lahko prav vsem, ki so se pripravljeni učiti in spreminjati. Poleg zavedanja oziroma znanja je potrebna osredotočenost na odnos, sprotno reševanje nesporazumov, prevzemanje odgovornosti, aktivno sodelovanje s partnerjem ter razvijanje empatije. Začetek vsega pa je zavezanost, predanost in zvestoba. Brez jasne vizije in brez osebnega kompasa ne more nihče ustvariti dobrega odnosa, vsaj na dolgi rok ne. Vseskozi nas bo odnašalo iz smeri.

Mia: Ljudem, ki so osebnostno in čustveno zreli, ki razumejo, da je partnerski odnos dinamična in spreminjajoča se celota. To pomeni, da vsak dan vlagamo v naš odnos, da gojimo ljubezen … Pravzaprav je zelo enostavno, a ne lahko.

Veronika: Tistim, ki si vzamejo čas ob starševstvu tudi za partnerstvo, in tistim, ki imajo zelo dobro komunikacijo in s tem občutek za razreševanje konfliktov. Taki pari govorijo o svojih občutkih, poslušajo in slišijo čutenja in doživljanja drugega in se ob tem ne čutijo napadeno, saj vedo, da oseba govori o sebi, in ne o tebi. Ob tem lahko najdejo skupne rešitve, ki so dobre za zvezo.