No, bodimo iskreni!
Ker sem bila seveda navdušena nad prvim tekom z novo tekaško opremo in adidaskami PureBoost X, ki so pisane na kožo ženskam, sem, kot vsaka tipična 'baba', pretiravala! Saj veste, kako gre: nekaj let uspešno hranimo naše telo s pregrešno dobro hrano, potem pa želimo, da bo po enem samem teku tehtnica pokazala vsaj en kilogram manj. Ker je bilo vloženo vsaj toliko truda, kot da bi pravkar pretekla mali maraton.
Ko sem se namreč vrnila s teka, je od mene lilo. Vmes sem popila dva litra vode, se odpravila pod tuš in si veselo čestitala. No, zamižala sem na eno oko, ker desetka ni čisto zares padla, ampak sem jo nekaj kilometrov prehodila. Moja kondicija še ni čisto prava. A naj ji bo. Pod njo sem se podpisala prvič to sezono. Pretečeno in prehojeno, ampak pustimo detajle.

Moja pisarna na Triglavu
Naslednje tri dni sem po stopnicah hodila približno tako, kot pacienti po operaciji slepiča do prvega veceja – pet minut za deset stopnic. Moja pisarna v drugem štuku se mi je zdela oddaljena približno tako kot Triglav. Kaj mi je bilo tega treba! Krivila sem vse druge dejavnike, samo moje pomanjkanje kondicije in precenjevanje lastnih sposobnosti niso bili razlog za nastalo situacijo.
Naslednje tri dni sem se jim izogibala. Adidaskam namreč. A so vsakič, ko sem prišla domov, klicale na pragu in si mislile: »Prav, pa ostani debela!« In enkrat mislim, da sem sama sebe slišala, kako jim v navalu jeze govorim: »Prav, pa bom!!« Nisem čisto prepričana, ali sem slednje samo mislila, ali dejansko tudi rekla.

Tako sem se obnašala še kak teden. Dober teden. Vmes sem v dvigalu (kot zanalašč) srečala vsaj tri zagrizene tekače z bloka. In se delala, da mi je vseeno zanje. V resnici pa me je grizlo.

Desetdnevna abstinenca
Prišel je deseti dan in, kot iz filma, sem priletela domov in se pogledala v ogledalo. Musklfiber je uradno popustil in čas je bilo, da pogledam rezultat moje prve desetke na tehtnici. »Kako prosim? Plus dva kilograma!? Pa saj sem tekla skoraj dve uri (tekla, hodila, pač malenkosti)!« Potem sem resetirala tehtnico. Se prijela za umivalnik. In še enkrat previdno stopila gor. Najprej z eno nogo, potem z drugo. Čisto počasi. Sem najprej na ekran pogledala z enim očesom. Isti rezultat! Plus dve kili od zadnjega tehtanja!
Takrat sem pobesnela bolj kot Sava v času hudournika. Iz omare sem pograbila svoje 'skinny jeans' in še na tak način testirala, če sem morda že pridobila kaj mišic in zato tehtnica kaže več. Sigurno bo to!

Dvajset minut kasneje sem obupano ležala na tleh. Kavbojke se dlje od mojih debelih stegen niso premaknile. In bila sem kot šunka, ki se tlači v premajhen ovoj. Objokovala sem svojo odločitev in sklenila, da je čas za maščevanje. Oblekla sem svoje nove tekaške hlače, obula svoje najnovejše tekaške čevlje za ženske, adidas PureBoost X in pogledala na uro. Deset zvečer. Čas je za to, da tehtnici pokažem sredinca. "Ha, kdo je zdaj debel!?"
In čas je za to, da kmalu oblečem svoje najljubše kavbojke. Pa če se bom plazila po stopnicah kot sem se nazadnje na faksu po močno prekrokani noči. Izgovorov ni več!

Se nadaljuje ...

P. S.: Če ste zamudili prvi del moje sage, vas čaka TUKAJ.