Toda žal je denar prerasel v več kot to, kar občutimo tako, da drugi določajo njegovo vrednost, s tem pa tudi našo vrednost. Temeljna paradigma današnjega denarnega sistema so obresti - obrestno obrestni sistem, ki zahteva nenehno rast proizvodnje in porabe ter čedalje bolj povečuje razlike med bogato peščico in revno večino. Kaj lahko storimo, da bo drugače?

Knjiga Margrit Kennedy, Zavzemimo denar, razlaga, na kakšnih principih deluje sedanji monetarni sistem in zakaj je poguben, ter predstavlja nekaj modelov, kako bi denarju povrnili njegovo prvotno vlogo.

Začarani krog rasti

 »Denar je sveta vladar,« uči pregovor, toda kdo je vladar denarja? Kdo določa vrednost denarja? Velike investicijske banke, zavarovalnice, bonitetne agencije - tako imenovani prosti trg? Še strokovnjaki ne vedo natančno, kar daje slutiti, da je vse skupaj ušlo izpod nadzora.

Sedanji denarni sistem ni trajnosten, ker je patološko obseden z rastjo - je kakor rakave celice, ki se nenaravno hitro množijo. Takšna rast nujno vodi v monetarni zlom, z njim pa tudi v okoljski zlom, kajti danes največ denarja prinaša prav tisto ravnanje, ki uničuje svet. Zato ni čudno, da se veliko ljudem denar zdi umazan, vendar to ni potrebno, lahko namreč dobi spet le svojo osnovno funkcijo - postane sredstvo, ki olajša pretok dobrin med ljudmi, in ni sovražnik, temveč zaveznik ljudi.

Priznajmo si: kdo od nas si ne želi, da bi mu banka ali pokojninski sklad omogočila največji donos na njegov denar? Na prvi pogled se obresti zdijo upravičena nagrada za varčevalce in pravično plačilo za upnike. Toda zavedajmo se, da je dobiček enega dolg nekoga drugega!

Podivjane obresti

Naš monetarni sistem, ki temelji na obrestih, ni naravni organizem, temveč družbeni dogovor, zato ga lahko spremenimo. Tudi sami občutimo ta nenaravni obrestni sistem, ko moramo za kredit odplačati veliko več denarja, kot smo ga dobili. Najpogubnejša lastnost tega sistema je, da predvideva nenaraven vzorec rasti - eksponentno rast. Vsota, vezana na obresti, namreč s časom raste vse hitreje, dokler ne podivja v dobesedno navpično krivuljo. V naravi se takšna poblaznela rast nujno konča z uničenjem in za denar velja enako.

Zakaj so bogati čedalje bogatejši?

Preprosto povedano: denar, ki je podvržen sedanjemu načinu obrestovanja, se mora v rednih presledkih podvajati, z njim vred pa se bi morala podvajati tudi produktivnost in poraba, da bi lahko temu sledila, to pa je nemogoče.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Soteska Vintgar odpira vrata, to so novosti, ki vas čakajo

Soteska Vintgar, ki je ena najbolj prepoznavnih in obiskanih naravnih vrednot v Sloveniji, po zimskem mirovanju spet odpira svoja vrata. Danes bo obisk soteske brezplačen, obiskovalci pa bodo spoznali tudi letošnje novosti, in sicer prenovljeno vstopno središče, tematske poti, vodniško službo, avdio vodenje, električne avtobuse in čelade.

Najprej to občutijo kmetje - hektarski donos je namreč nemogoče povečevati v nedogled, tudi proizvodnja ne more tako narasti, in seveda tudi poraba zadene na podobno omejitev. A kljub temu smo vsi prisiljeni slediti tem vedno hitrejšim kolesnicam, ker smo odvisni od denarja, kreditov in storitev bank. Tudi če nimamo sami nobenega kredita, se ne slepimo, da smo to pobesnelo kolesje obšli. Vsi ti krediti so vračunani v cene vseh izdelkov in storitev, ki jih kupujemo! Večina nas plača najmanj dvakrat več obresti, kot jih prislužimo. Nekaj odstotkov ljudi dobi malenkost več, kot plačajo, le peščica pa ima dovolj veliko premoženje, da jim njihove finančne naložbe prinašajo dobiček - seveda s služenjem obresti, ki jih plačuje velika večina. Razlika med enimi in drugimi pa stalno narašča.

Je ta peščica bogatašev kriva za vse? Ne, kriv je sistem. Če bi pripadniki elite lahko izbirali med eksponentno rastjo svojih dobičkov v čedalje bolj nestabilnih in negotovih razmerah ali stanjem brez rasti, a z več stabilnosti in varnosti, bi jih verjetno večina izbrala slednjo možnost. Toda te izbire v tem sistemu nimajo.

Bankrotirane države

Ko nekomu dolguješ, ima tisti nad tabo moč. Obresti so postale novo orožje z uničujočimi posledicami. Obresti, ki jih zahtevajo banke, so največji strošek, ki ga nosi gospodarstvo. Naše gospodarstvo tako v resnici nima izbire: prizadevati si mora za eksponentno rast.

Enako je tudi na ravni države. Do nedavnega smo mislili, da država ne more bankrotirati. Toda odplačati vse dolgove je utopija, kajti zadolženost držav je tako ogromna, da večina ni zmožna odplačevati niti obresti. Odplačevanje obresti je največji izdatek v državnem proračunu! Ko torej politiki razglašajo, da bodo zmanjšali nacionalni dog, nam zamolčijo drugo plat tega: da bodo s tem zmanjšali tudi vrednost našega premoženja, ki ga imamo naloženega v bankah in drugih naložbah.

Kadar so vsi zadolženi, sedanji sistem podžiga prepričanje, da za vsako ceno potrebujemo gospodarsko rast, da bomo lahko odplačevali vsaj obresti. Tako se kopiči še več dolga in obresti še rastejo. Začarani krog ustvarja periodične špekulativne balone, ki potem počijo in cikel se začne spet od začetka. Bistveno vprašanje pa je, ali smo že tik pred točko, ko se cikel ne bo več mogel začeti znova, ker se bo ob monetarnem zgodil tudi okoljski zlom in razmer ne bo več mogoče obvladati. Podnebne spremembe bodo namreč sprožile obsežne selitve in posledično vojne.

Zakaj privatizacija državnega premoženja prinaša revščino?

Razprodaje premoženja in osnovnih javnih storitev zasebnim podjetjem čedalje pogosteje uporabljajo vlade, da navidezno rešujejo finančni dolg oziroma s tem zavajajo, češ da je to edina možnost proti zviševanju davkov, toda čez čas to prinese samo bedo za prebivalce. Ko so v Veliki Britaniji pred leti prodali precejšen del vodovodnega sistema zasebnim vlagateljem, so se čez nekaj let zaradi nevzdrževanja začele okvare. Podobno se je zgodilo v Londonu po privatizaciji podzemne železnice, tako da jo je moralo mesto nekaj let pozneje po bistveno višji ceni spet odkupiti. Pritiski nekaterih političnih strank, npr. po privatizaciji zdravstva, šolstva, vodnih virov, se ves čas dogajajo tudi pri nas.

»Dokler bo gospodarstvo prisiljeno slediti patološki rasti obresti, da vzdržuje kroženje denarja, bomo naraščajočo gospodarsko rast potrebovali celo za ceno uničenja okolja. Monetarni sistem nam trenutno na izbiro daje le dve vrsti sesutja: družbeno ali ekološko.«

Rešitev?

Če bi lahko odpravili obresti, bi lahko ustvarili dolgoročen, stabilen sistem brez inflacije. Toda to samo po sebi še ni dovolj. Za stabilen sistem je treba zagotoviti, da bo denar krožil. Nekaj takih sistemov po svetu že deluje. Za zdaj sta ste še najbolje izkazala dva modela: banke brez obresti z mehanizmom ležarine ter komplementarne valute, ki se uporabljajo v okviru lokalne ekonomije.

Nekaj primerov

Banka brez obresti

Švedska banka JAK deluje kot neprofitna ustanova, nima obresti za kredite, pa tudi ne obresti za varčevanje. Namesto obresti si dodeljujejo varčevalne točke: če en mesec varčujete z eno švedsko krono, prislužite eno varčevalno točko; če si za en mesec izposodite eno švedsko krono, dolgujete eno varčevalno točko. Ob najemu kredita plačate banki samo za administrativne stroške, nič pa ogromnih vračunanih stroškov običajnih bank (tveganja, všteto inflacijo ipd.).

Regionalne valute

Poznamo veliko komplementarnih valut, ki obstajajo vzporedno z nacionalnimi, na primer WIR v Švici, Totnes Pound v Veliki Britaniji, svojo valuto imajo v nemški regiji Chiemgau, v Wörglu v Avstriji, pri nas v Zasavju uvajajo zasavsko lipo. Te valute pokažejo svoje prednosti predvsem ob gospodarskih krizah, saj takrat banke podražijo kredite in tako še bolj zavrejo menjavo, vzporedne valute pa zaradi brezobrestnega principa še vedno spodbujajo menjavo dobrin na lokalni ravni, pa tudi vlagajo denar za lokalne naložbe, ne pa v tvegane ali škodljive naložbe drugam.

Lokalne valute se uporabljajo v okviru t. i. lokalne ekonomije, to je sistem izmenjave denarja, dobrin in storitev v lokalnem okolju, lokalno valuto pa izdaja lokalni izdajatelj in se uporablja kot zakonito plačilno sredstvo vzporedno z nacionalno valuto. Njeno vrednost lahko vežejo na nacionalno valuto ali na kakšno drugo, stabilnejšo vrednost, na primer na strošek ure dela, kilovatno uro obnovljive električne energije, kubični meter vode ipd.

Uvedba lokalne ekonomije je smiselna že zato, ker kljub globalni izmenjavi blaga izvira večina posameznikovih prihodkov in porabe iz lokalnega okolja, lokalna ekonomija pa lokalno izmenjavo še bolj spodbuja, kar je koristno tudi zato, ker je cenejša in zaradi krajšega transporta manj negativno vpliva na okolje, poleg tega denar ne odteka drugam. Izkušnje potrjujejo, da je tam, kjer uporabljajo lokalno valuto, večje povpraševanje po lokalnih izdelkih in storitvah, tako denar kroži hitreje, kar vodi k večji ekonomski aktivnosti in blaginji, v ljudeh pa krepi občutek pripadnosti svoji skupnosti. Regija je ravno prav velika enota, da ljudem povrne čut za odgovornost, to pa jih spodbuja k aktivnemu sodelovanju v političnem življenju. Regionalne valute še posebej spodbujajo mala in srednja podjetja, ki ustvarjajo večji delež delovnih mest in prihodke ustvarjajo z blagom in storitvami, ne pa s finančnimi transakcijami.

Časovne banke

Delujejo po načelu, da se namesto z denarjem plačuje z urami vloženega dela. Ta koncept izhaja iz Japonske, kjer deluje na področju medgeneracijske pomoči. Mlajši pomagajo starejšim pri vsakdanjih opravilih, ki jih ti ne zmorejo več, in vložene ure nato uveljavljajo, ko sami potrebujejo pomoč ali zbolijo. Ta časovna valuta ni podvržena inflaciji, saj bo ena ura vedno vredna eno uro. Sistem se je razširil na druge azijske države, zdaj ga uvajajo tudi na Predarlskem v Avstriji, deželna vlada pa izda jamstvo za dolgoročno vrednost ur. Pri nas časovna banka ni povsem zaživela, še najbolj aktivna je v Šentjurju pri Celju.

Denar naj bo naš zaveznik, ne sovražnik

Zdravstvena, ogljična, izobrazbena ... valuta

Obstajajo še nekateri predlogi za uvedbo valut za posamezna področja. Zdravstveno valuto sta si zamislila Bernard Lietaer in zdravnik psihiater dr. Stefan Brunnhuber, izvira pa iz dejstva, da je zdravstvo eden največjih posameznih trgov, vreden je tretjino BDP razvitih držav, in ta sektor zdaj ustvarja dobiček le, kadar so ljudje bolni, torej nagrajuje nezdravo vedenje. Zdravstvena valuta pa bi vlagala v preventivo, kot so pregledi za zgodnje odkrivanje bolezni, domača oskrba (s prostovoljnim delom bi si lahko znižali zdravstveno zavarovanje ipd.).

Z ogljično valuto, ki jo je predlagal Ludwig Schuster in temelji na pravici do izpustov ogljikovega dioksida, bi bile naložbe v energijsko učinkovitost cenejše. Če bi vsakomur podelili lastništvo nad delom našega skupnega ozračja in bi vsi pridobili enake pravice do uporabe, bi tudi pravice do izpustov postale univerzalno zagotovljen prihodek za vsakega človeka, od rojstva do smrti. Tako bi npr. Afričan, ki proizvede nekajkrat manj CO2 kot Evropejec, lahko svoje neizkoriščene pravice do izpustov prodal v Evropo. Tako bi zmanjšali strahotno premoženjsko neravnovesje med bogatimi in revnimi družbenimi sloji in državami, prispevali k bolj enakovrednim življenjskim razmeram, posredno bi lahko celo omejili rast prebivalstva, predvsem pa bi spodbudili izpolnjevanje ekoloških ciljev.

Nekoč bomo morda imeli za različne namene različne vrste denarja in na različnih računih: eno vrsto za plačevanje javnih dobrin, kot so zdravstvo in šolstvo, drugega za razne storitve, tretjega za nakup hrane itd.

Pri nas

Različne oblike lokalnega sodelovanja in izmenjave dobrin in storitev, ki so se začele pospešeno razvijati v zadnjih letih, so prvi korak k sistemu lokalne ekonomije. Pobude in projekti, kot so izmenjava dobrin (Zelemenjava, Knjižnica reči), skupnostni urbani vrtovi (Onkraj gradbišča), stanovanjske skupnosti (Iniciativa stanovanjska kooperativa), sodelo oz. coworking (Slovenia coworking), lahko z izkušnjami oblikujejo podlago za celovitejše povezovanje v lokalne ekonomije. Več o tem na http://prostorisodelovanja.si.

Tranzicijsko mesto Trbovlje (TMT)

Tranzicijsko mesto je ime za skupnostne projekte, ki so usmerjeni v krepitev lokalnega družbenega in gospodarskega sodelovanja, da bi zmanjšali odvisnost od globalnih življenjskih virov, ki večinoma temeljijo na fosilnih gorivih. Pobudniki TMT želijo zgraditi Trbovlje, ki bi bile energetsko, prehransko in ekonomsko neodvisne. Med načrtovanimi ukrepi so lokalna valuta trboveljska lipa in ustanovitev Mestne hranilnice, ki bi bila osrednja finančna ustanova. V praksi že nekaj let uporabljajo LETS pri menjalnih krogih in uvajajo zasavsko lipo kot papirni in kovani denar. Za zdaj poteka testno pri 15 podjetnikih. Računajo, da je približno 40 podjetnikov tista meja, ko bi denar lahko začeli uporabljati v javnosti. Več o TMT na njihovi Facebook strani TranzicijskoMestoTrbovlje.

Nevarnosti prehoda

Uvedba brezobrestnega denarja ne bo odpravila vseh težav, predvsem pa bi se, podobno kot delujejo homeopatska zdravila, razmere na začetku utegnile zaostriti. Po eni strani bi se namreč vzpostavile ugodnejše razmere za ekološke dejavnosti in projekte, po drugi pa bi se povečala dobičkonosnost okolju škodljivih dejavnosti in spodbudil zagon potrošništva. Ker ne bi bilo obresti, bi se valutne špekulacije končale, bi se pa špekulanti najverjetneje preusmerili v nepremičnine. To bi lahko preprečili z ustrezno obdavčitvijo takih špekulativnih dobičkov.

Za uspešen prehod bi se predvsem morali organizirati v manjših enotah in tako decentralizirati moč manjšine ter prenesti odgovornost na skupino demokratično izvoljenih odločevalcev, ki bo dovolj velika, da večino premakne z mesta. Manjše skupnosti delujejo bolj transparentno, lažje se nadzira odgovornost, preprečujejo deviacije in nepošteno ravnanje, bolje poteka medsebojno sodelovanje in nasploh delujejo na bolj zdravih temeljih.

Se vam zdi sprememba sedanjega sistema utopija, češ da ne bo nikoli dovolj ljudi, ki bi si upali kaj spremeniti? Raziskave kažejo, da je dovolj že, če se deset odstotkov ljudi odloči za spremembe, da jim drugi sledijo.