»Že v osnovni šoli so me porabili za vodenje šolskih prireditev, bila sem vključena tudi v novinarski krožek, kjer smo redno pisali poročila s košarkarskih tekem za časopis ŠKL. Tako je ta ljubezen rasla v meni. Med najstniško upornostjo sem jo sicer malo zatrla, a na koncu menda vsak pride do tistega, kar mu je namenjeno,« se smeji lepa svetlolaska, ki se pred kamero odlično počuti. »Kar navadili sva se druga na drugo, celo se imava že kar radi. V vodenju res uživam, ne bojim se niti kamer na terenu. Novinarsko delo na terenu ima posebno draž, sploh če so ljudje, ki jih snemaš, navdihujoči in pozitivni. Takrat vsi, tudi sogovorniki, pozabimo na kamere.« Na začetku je seveda imela tremo: »Pred prvim vodenjem poročil skoraj nisem spala. In ker jutranjiki že tako vstajamo zelo zgodaj, ni bilo prav enostavno. Trema v resnici nikoli ne izgine, jo je pa s časom seveda manj. Vsako jutro pred prvimi poročili, še bolj pa pred javljanjem v živo s terena v druge informativne oddaje, še vedno srce malce hitreje bije. To je dobro, saj delo nikoli ne sme postati rutina.«