Studio je, vsaj za slovenske razmere, resnično prostoren. Vanj bi lahko spravili več stanovanj in na neki način so ustvarjalci Usodnega vina naredili prav to. Poleg kuhinj in dnevnih sob priljubljenih junakov in manj priljubljenih antagonistov se sprehodimo tudi skozi bolnišnico in policijsko postajo.

V ogromni garderobi nenehno potekajo priprave, igralci čakajo na snemanje svojih prizorov in se učijo besedila ali pa počivajo na katerem od neštetih kavčev. Prisostvovali smo nastajanju prizora med Nino (Inja Zalta), Martinom (Klemen Janežič), Evo (Tjaša Železnik) in Petrom (Aljaž Jovanović), v katerem Nino skrbi za očeta (Iztok Valič). Snemanje poteka hitro, časa za neskončno ponavljanje scen ali pozabljanje besedila ni. Po koncu z igralci poklepetamo v 'kavarni' v studiu – na eni strani prostora so točilni pult in mizice s stoli, na drugi že postelje.

Občutljiva Nina

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Manj znani vzroki za temne kolobarje pod očmi

Razlogi za temne kolobarje pod očmi niso vedno tako preprosti.

Igralci se strinjajo, da je snemanje v studiu precej udobnejše. Med premori med snemanji gredo lahko na kavo, včasih pa se, kot pravi Inja, kar uležejo na prazne postelje v studiu in nadoknadijo malo spanca. Snemanje na lokaciji poteka počasneje, ure so daljše in premori napornejši, vendar pa je vseeno čudovito snemati na soncu in svežem zraku. Inja Zalta pravi, da si s svojo junakinjo deli predvsem srčnost in introvertiranost, medtem ko je Nina bolj občutljiva, melanholična in trmasta. Vsekakor se ji dogaja, da jo gledalci tudi ustavijo na ulici in prosijo za fotografijo, se pa dostikrat poskuša v javnosti tudi malo 'zakamuflirati'. Sama je v osnovni šoli skupaj z babico rada spremljala mehiške telenovele, a sedaj ne več. Tudi Usodnega vina ne gleda, saj nima televizije, vendar bi nadaljevanko tudi sicer spremljala kvečjemu, če ne bi bila sama del nje. Čeprav je od manekenstva do igre zares prešla šele z Usodnim vinom (pred tem je igrala v kratkem filmu Všečkana), pa pravi, da je bila želja po igralstvu prisotna že prej: »Vedno sem si potihem želela biti igralka, ampak tega nisem izrazila na glas, ker se mi je zdelo, da morda nisem dovolj dobra.« Pravi tudi, da so ji manekenske izkušnje pomagale pri igranju, saj je nastopanje pred fotoaparatom vzela kot igro.

Igralska delavnica

Klemen Janežič, ki ima kljub mladosti že obilo izkušenj, od pisanja filmskega scenarija do dela v gledališču (bil je najmlajši zaposleni v SNG Drama), je za najzahtevnejše delo opredelil svoj magisterij iz umetnosti giba. Na mnenja nekaterih, da televizija ni tako prestižna kot gledališče, se ne ozira preveč; delo v Usodnem vinu je namreč odlična priložnost za pridobitev izkušenj pred kamero. »Usodno vino je zame igralska delavnica, ki je sedaj zrasla v ogromen projekt, ki mi bo in mi že je zaznamoval življenje,« pravi Klemen, ki si sicer želi tudi več dela v filmih. Želja, da postane igralec, se je sicer pojavila šele v srednji šoli, sprva je razmišljal o pravniškem poklicu; v nasprotju s svojim likom Martinom ni imel želje biti zdravnik. Je pa medicinska sestra njegova sestra, na katero se večkrat obrne po strokovne napotke. Skupaj z njenim partnerjem, ki je reševalec, mu pomagata, da so zdravniške scene v seriji čim bolj verodostojne. Tako kot Martin tudi Klemen meni, da je ena najpomembnejših stvari v življenju, da si ustvariš takšno družino, kakršno si želiš, precej bolj tuja pa mu je Martinova neodločenost (kar pa se bo v novi sezoni morda spremenilo). Ob spremljanju dogajanja po svetu pravi, da scenarij za zelo dramatično Usodno vino niti ni tako nerealen ter da so gledalci serijo 'pograbili' tudi zato, ker se lahko z njo vsaj deloma poistovetijo.

Zaljubljena v film

Kar nekaj izkušenj s TV-serijami ima Tjaša Železnik, saj je igrala glavno vlogo v TV Dober dan. Snemanje slednje se ji je kljub precej manjšemu številu epizod na sezono zdelo naporno, a še vedno neprimerljivo z Usodnim vinom. Na začetku se je besedila učila štirinajst dni pred snemanjem, sedaj pa se je navadila tempa. V nasprotju z Injo do nje ljudje v javnosti ne pristopajo več toliko kot v času predvajanja TV Dober dan, ko so kričali za njo po ulici. Tjaša ima izkušnje v filmu, gledališču in televiziji, a brez oklevanja za svoj najljubši medij izbere film. »Zaljubljena sem v film v vseh pogledih. Rada jih gledam, rada igram v njih, rada spremljam, kaj se dogaja v filmskem svetu,« pravi in med najljubše slovenske filme uvrsti Od groba do groba in Pod njenim oknom. Lik Eve v Usodnem vinu je pozitiven, a večji izziv bi ji bilo igrati negativko, saj jo zanima, kakšna bi bila reakcija gledalcev, ki je niso vajeni v taki luči. Najbolj je navdušena nad liki, ki so ji čim manj podobni, med svoje najljubše vloge pa uvršča trojno vlogo v filmu Kratki stiki ter zahtevne vloge v gledaliških predstavah, kot sta Dokaz in Dogodek v mestu Gogi.

Na koncu vse dobro

Aljaž Jovanović, ki ima za seboj že veliko gledaliških vlog, glavno razliko v delu na odru in pred kamerami vidi v tempu – snemanje je »tovarniško« delo, tekst se moraš naučiti veliko hitreje in ni časa, da bi vlogo zgradil vnaprej. Vlogo Petra je tako zgradil kar sproti med samim snemanjem. Aljaž, ki je igral tako fiktivne kot resnične osebe, pravi, da pri fiktivnem liku pustiš domišljiji prosto pot, a da je poglobitev v notranjost neke osebe, četudi resnične, vedno fikcija. »Na neki način smo vsi fiktivni in znamo presenetiti samega sebe v danih situacijah.«

Kaj lahko pričakujemo v novi sezoni? Aljaž pravi, da je tretja sezona po zgodbi in dogajanju najbolj radikalna in zanimiva. Obeta se nam veliko problemov in malo rešitev ter grozne stvari za družino Dolinar. Novi liki bodo stvari še bolj zakomplicirali. A če bomo imeli občutek, da se stvari lomijo tako, da se ne morejo več popraviti, se moramo zgledovati po Aljaževem liku Petra, ki vedno pravi, da bo na koncu vse v redu.