Teja Kralj se je vrnila v objem družine, polna vtisov pa je z nami poklepetala o izkušnji, ki se je zaradi poškodbe ne le prej končala, pač pa tudi vplivala na njeno zdravstveno stanje. A predana športnica kljub temu, da je v njenem kolenu prava zmešnjava, ni dovolila, da bi slednje vplivalo na vzdušje v ekipi. Teja se je izkazala kot odlična povezovalka in motivatorka, članom ekipe pa je stala ob strani tudi izza kamere, ko so potrebovali podporo za soočanje z novimi izzivi.

Teja, kljub dobri pripravljenosti in visoki motivaciji se je vaša pot v Exatlonu končala še preden se je sploh začela. Kakšno poškodbo natanko ste utrpeli?

Res je. Čeprav sem bila fizično zelo dobro pripravljena, se je moja pot po slavnih petih metrih prvega poligona res žal končala. (smeh) Kdo bi si mislil, da lahko 43 let živiš brez kakršnih koli poškodb, nato pa se ti v enem samem trenutku, ko najmanj pričakuješ, strga prednja vez, poči meniskus in se poškoduje celo del stegnenice. Nekoliko na kratko in laično povedano, glede na to, kar so mi po opravljeni magnetni resonanci v Dominikanski republiki povedali tamkajšnji zdravniki. Sedaj že čakam na novo magnetno resonanco pri nas, da točno vidimo kakšna operacija me čaka.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Exatlon: To je Anamarijina ljubezen in največja opora

Tekmovalka rdeče ekipe Anamarija Kastelic ima fanta, ki ga zelo ceni. 'On je moja skala, Ro(c)k.'

Gledalci smo upali, da boste okrevali, hkrati pa se je zdelo vse skupaj zaskrbljujoče, saj bi lahko stanje z obremenitvijo noge le še poslabšali.

Takoj, ko se mi je to zgodilo sem vedela, da je moje najkrajše možne poti v Exatlonu konec. Koleno mi je neprestano klecalo in kljub govoru o neki protezi, ki bi mi pomagala čez poligone, si to vseeno nisem znala predstavljati. Toliko človek že pozna svoje telo, da ve, kje je meja. Čeprav koleno niti ni izgledalo slabo po opravljeni punkciji krvi, ki je bila razlita v kolenu, je znotraj zmešnjava. (smeh)

Kako ste vse skupaj občutili vi?

Moji občutki? Predvsem razočarana, kako sem lahko tako nerodno pristala. Še danes sanjam ta avtobus in moj padec, še danes se sprašujem, kako mi je lahko to uspelo. Na vse sicer res gledam z izredno pozitivne plati. Vem, da se stvari zgodijo z razlogom, vem, da sem morebiti preprečila še kakšno hujšo poškodbo, vem, da se bodo sedaj odvijale druge stvari, ki se sicer ne bi. A vseeno bi lagala, če bi ne rekla, da sem se v Exatlonu videla dlje, kot le teh pičlih devet dni.

Čeprav niste tekmovali na poligonih, pa ste bili vseskozi pomemben del rdeče ekipe. Sotekmovalce ste spodbujali, jih bodrili in jim stali ob strani tudi z materinsko držo. V kakšnem spominu vam bodo ostali člani ekipe?

V življenju nasploh ne maram jamranja. Iz tega razloga sem se odločila, da navkljub poškodbi moja prisotnost na ekipi ne sme pustiti nobenih posledic. Spodbujala sem vse člane ekipe, najbolj pa Anamarijo in Manco, ki sta takšno ali drugačno spodbudo oziroma motivacijske besede tudi najbolj potrebovali. Z vsemi člani ekipe sem se dobro razumela, res pa je, da se v takšnem primeru, ko si ne izbiraš sam svoje ekipe, z nekaterimi razumeš bolj, z drugimi manj.

Kdo pa vas je najbolj presenetil?

Najbolj me je presenetil Jan, ki za svojim nedostopnim obrazom skriva največje srce. Kako zanimivi smo Slovenci. Ko nekdo pove točno to, kar si misli, je najslabši. Ko nekdo igra in ovinkari, da bi na televiziji izgledal najlepše in morda res zgleda boje, kot je v resnici, ga nosimo po rokah. Saj ne vemo, kaj bi radi, kajne? (smeh) Očitno raje zahrbtne ljudi. Naj torej povem, da gre za čudovito osebo, ki obenem priznava, da se še išče. Najbolj odkrit odgovor, ki ga lahko da 24-letnik. In potem ga obsojajo veliko starejši, ki se v življenju sploh še niso in se morebiti nikoli ne bodo našli. (smeh) Le da tega še ne vedo.