Pri sedemnajstih sva se noro zaljubila, bila sva sošolca. Zaljubljena sva bila tako močno, da so naju morali ločiti, da nisva bila več v istem razredu. Pri osemnajstih sem že rodila hčerko. Zdaj vem, da sva bila oba premlada in nezrela. Njegovi starši niso dovolili, da bi zaživela skupaj, od njega so zahtevali, da se izšola. Moji starši so mi pomagali, a so me hitro postavili na trdna tla. Prav tako sem morala končati šolanje, najprej gimnazijo in potem višjo šolo. In ko sem se pri dvaindvajsetih zaposlila, so mi starši poiskali stanovanje in mi nekaj časa tudi finančno pomagali, da sva se s hčerko preselili na svoje. Uredila sem si dom, a si on, odvisen od staršev, ni upal k nama, bil bi z menoj, a brez hčerke. V tem času nisem imela nobene resne zveze, moram priznati, da je on še vedno v mojem srcu, čeprav ne vem, ali bi bilo še tako, kot je bilo, ali je minilo. Zamudila sva marsikaj, saj že deset let nimava tesnejših stikov. Zdaj je najina hčerka stara sedemnajst let. Njemu je pred letom umrla mama in zdaj je zadihal, kot pravi. Tudi on ni imel nobene resne zveze, ni se poročil in tudi zdaj ni vezan. Pred nekaj meseci sem ga poklicala, ker sem potrebovala njegove podatke za ureditev hčerkine štipendije. On jo je namreč priznal in je v dokumentih njen oče. Odtlej me kliče in nekajkrat se je celo oglasil pri naju. Tudi hčerka ve zanj, ve vse o njem in njegovi družini, najini zgodovini in tudi to, da ga imam še vedno rada. Ga pa odločno odklanja, kadar se ji hoče približati. Če ji kaj rečem, mi očita, da ji nikoli ni nič nudil, da ga ni bilo, kadar ga je najbolj potrebovala, pravi, da jo je zatajil in da ga zdaj ne potrebuje. On pa se trudi in hoče biti njen oče, hoče vse popraviti in nadoknaditi za nazaj, tudi med nama, tako mi govori. S tem me je popolnoma zmedel, kar prikradel se je v najino življenje in vidim, da na to nisva bili pripravljeni. Mislim, da je prepozno, a prepričana o tem nisem, vleče me k njemu, tudi sama bi zavrtela čas nazaj, če bi bilo to mogoče. V negotovosti sem, skratka, pomagajte mi z nasveti.
Lepo vas pozdravljam.
Manja
Odgovor:
Če ne poskusiš, ne boš vedela
Ni mi čisto jasno, kaj pravzaprav sprašuješ. Potrebuješ blagoslov, da ga spet spustiš blizu? Takole bi rekla, te neizživete zgodbe znajo biti zelo nadležne. Vse življenje te grize, kaj bi bilo, če ... In je torej po mojem, če že imaš priložnost in če te že mika – in te, zelo – treba vsaj poskusiti. S polno zavestjo, da je malo možnosti, da bi se obneslo, ampak če ne poskusiš, te bo do smrti preganjalo. Tako ali tako si se po tihem že odločila, se mi zdi. Po drugi strani pa je tu tvoja hči, ki ga odklanja in ima do tega vso pravico – tako kot jo imaš ti, da končno zaživiš svoje neizpete sanje. In bo zato, predvidevam, pogosto napeto in neprijetno, potrebno bo veliko potrpežljivosti, prilagajanja, razumevanja in kar je še teh svetniških prijemov. Zagotovo bo vsem trem težko. Ampak mogoče bo pa šlo. Če ne poskusiš, ne boš vedela. Moj blagoslov imaš.
Maja, 48 let
Samo ti se lahko prepričaš!
Ljudje se spreminjamo in z leti postajamo pametnejši, to je dejstvo. Če te k njemu tako vleče, kot praviš, je edini način, da ugotoviš, ali se je spremenil tudi on, ta, da ponovno poskusiš. Vajina hčerka je že skoraj odrasla in bo kmalu samostojna, ne odločaj se na podlagi tega, kar ti govori. Po svoje ima prav in je njen odnos do očeta popolnoma razumljiv. Bolj nerazumljivo se mi zdi ravnanje staršev, zaradi katerih, kot praviš, nista mogla biti skupaj. Zato pravim, da ni še nič prepozno, vendar pa zaradi hčerke ne bi naravnost in na hitro silila v to zvezo, ampak bi nekako počasneje, previdneje in morda sprva bolj v dvoje in takrat, ko je hči kje drugje, nato pa bi počasi vključila tudi njo. Če on resno misli, ga bo hči slej ko prej sprejela, saj zagotovo hlepi po očetu, in končno boste zaživeli kot družina.
Ema, 49 let
Razčistite s preteklostjo
Žal je tole ena tistih zadev, ko ti naša mnenja ne bodo veliko pomagala. Včasih je namreč treba poslušati svoje instinkte in se odločati na podlagi lastnih želja. Treba je preprosto poskusiti in videti, kam nas bo vse skupaj pripeljalo. Zelo možno je, da bosta oba kmalu ugotovila, da pravzaprav nista za skupaj in da so vajina trenutna čustva varljiva zaradi neizpete preteklosti. In potem je tu seveda tudi hči, ki je upravičeno prizadeta in jezna. Dokler ne bosta z očetom iskreno razčistila s preteklostjo, se bodo vsi poskusi vaše skupne prihodnosti precej klavrno končali.
Maca, 52 let
Zavedaj se, da bo drugače
Očitno si še želita drug drugega, zato pustita preteklost za sabo in sledita srcu. Seveda se moraš zavedati, da bo drugače, kot je bilo, ampak če te tako vleče k njemu, je vredno poskusiti. Če ga ne boš sprejela samo zaradi ponosa in hčerkinih očitkov, lahko veliko izgubiš. In večno boš živela v dilemi, kaj bi bilo, če ... Zaradi tega ne boš mogla uživati življenja, kot bi ga lahko. Dokler nečesa ne zaključiš, pa ne glede na to, kako se konča, ne moreš naprej. Tudi hčerko omehčaj, ne razmišlja prav. Še ga bo potrebovala, saj ima vendar še vse življenje pred seboj. Lahko postanete res dobri prijatelji, morda celo družina, če boste pokopali stare zamere. Dovolj sta se že namučili in pretrpeli, zlasti ti, zato je čas za korak naprej.
Albina, 36 let
Morate poskusiti
No, to je prava ljubezen, ki še vedno gori in ne bo ugasnila do konca. Škoda, da sta se v silni zaljubljenosti pustila voditi drugim. Lahko bi že takrat zaživela skupaj kot toliko drugih, in tudi če bi bila skupaj, bi lahko končala šolanje. V dobri veri, da delajo prav, starši velikokrat naredijo veliko neumnih potez. Ampak čas je prinesel, da sta se spet srečala in da hrepenita drug po drugem. Škoda bi bilo, da ne bi nadaljevala, kjer sta končala. Seveda pa razumem tudi hčerko, da mu je zamerila, ker ga ni bilo ob njej, pa vendar, saj ga bo še naprej potrebovala, le k sebi ga mora spustiti. Drug drugemu lahko poklonite še veliko ljubezni, dajanja in sprejemanja, zato poskusite skupaj. Vendar z rezervo, kajti ljudje se z leti spremenijo. Tako ti kot on, zato boš mogoče ugotovila, da to ni tisto, kar si želiš. Torej, sprva malce na daljavo, potem pa vse bližje. Hčerki pa povej, da nikoli ni prepozno, posebno če obstaja volja in predvsem ljubezen, ki si jo vsi zaslužite.
Alja, 62 let
Potrudita se
Res sta bila premlada, ko je vzklila vajina ljubezen, neizkušena, ko se je rodila vajina hčerka. Na žalost vaju zlasti njegovi starši niso podpirali, da bi ostala skupaj, z njihovo pomočjo končala šolanje in živela s hčerko kot prava družina. Več kot očitno pa je, da drug drugega nista pozabila in da vaju še vedno vleče skupaj. Imela si srečo, da si imela podporo staršev, da so ti pomagali in sta lahko s hčerko tako živeli. Po mojem ti bo žal, če ne boš poskusila z njim, in si boš morda vse življenje očitala, da tega nisi storila. Pustita si, da se spoznata, po korakih, dajta si možnost, da vidita, koliko skupnih točk še imata. Hčerko pa za zdaj pusti in je ne vpletaj, vso pravico ima, da je jezna. Ona bo gotovo potrebovala več časa, da ga bo sprejela, tudi če bosta vidva obnovila vajino zvezo. Želim vam, da bi nekoč le zaživeli kot prava družina. Potrudita se!
Luka, 42 let
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
