Na družbenem omrežju je v zelo kratkem času dobila kar 18.000 sledilcev z vsega sveta. Ko se je javno izpostavila in odkrito začela govoriti o težavah ljudi z močnejšo postavo, se je iz žensk kar usulo. Sprašujejo jo, kje kupuje oblačila, kako skrbi za svoje telo, kako ji je uspelo, da je postala samozavestna, in seveda kaj mora imeti ženska, da zadovolji standardom manekenke za večje številke. Ko smo se nedavno sešli na Trgu bana Jelačića v Zagrebu, so se ljudje obračali za njo. Stavit grem, da nikogar ni zmotilo, da ima po vseh modnih zapovedih kar nekaj kilogramov preveč.

Ne spadam sicer med suhice, prav debela pa tudi nisem. Vendar imam vsako leto večje težave s kupovanjem oblačil. Če me spomin ne vara, je bila včasih povprečna konfekcijska številka 38, danes pa je to že skoraj najvišja številka, ki jo dobiš v trgovini. Ni mi jasno, zakaj. Ko včasih opazujem mlade punce, ki z ihto brskajo med obešalniki, si le redko katero lahko predstavljam v oblačilih številka 34. Ko pa zraven pomislim, kako se morajo te mlade deklice počutiti, ko jim konfekcijske številke sporočajo, da so navadne bajse, me popade čista groza. Da o anoreksiji in bulimiji sploh ne govorim! Zato je lepa Lucija s poštenimi oblinami pravcato olajšanje.

Lani pred božičem so jo opazili v angleškem Daily Mailu. »Sploh nisem vedela, da so napisali mojo zgodbo. Sestavili so jo namreč sami, podatke in fotografije so pobrali kar z moje spletne strani.« Po objavi so jo začeli klicati hrvaški mediji. Povsod so jo hoteli imeti: na televiziji, na radiu, v revijah in časopisih, na spletnih straneh. Ko se je zanimanje medijev ravno malce poleglo, je dobila elektronsko sporočilo z vprašanji za intervju. Pisala ji je novinarka iz italijanske izdaje revije Vogue. Čeprav je bila Lucija prepričana, da se je nekdo grdo pošalil iz nje, je na vprašanja vseeno odgovorila. »Fotografij pa nisem poslala, ker sem bila še vedno prepričana, da se nekdo zafrkava. Ko je na začetku februarja izšel intervju, sem bila šokirana. Kaj takega se človeku zgodi le enkrat v življenju.« Objava v modni bibliji je bila njena vstopnica v svet mode. Dva dni po našem intervjuju je odpotovala v London, kjer je bila dogovorjena za sestanek z eno od desetih najboljših agencij na svetu. »Ko se vrnem iz Londona, grem še v Pariz.« Lucija, srečno!

Končali ste visoko šolo za nove medije, življenje pa vas je zdaj odpeljalo na drugo stran kamere.

Verjamem, da se vse zgodi z razlogom, zato sem se odločila, da se prepustim toku in pogledam, kaj mi bo življenje prineslo.

Kako ste postali model za večje številke?

Ko sem pred približno dvema letoma na družbenem omrežju objavila svojo fotografijo, se mi je oglasil prijatelj, ki študira na dramski akademiji. Napisal mi je, da imam zelo lep obraz in zakaj tega ne bi izkoristila. Njegov predlog mi je bil všeč in začela sem iskati informacije. Na priporočilo prijateljice sem šla v agencijo, ki se ukvarja s statiranjem. Podpisala sem pogodbo, vendar me v letu dni niso niti enkrat poklicali. Medtem sem iskala naprej. Na spletu sem našla informacijo, da modna industrija potrebuje tudi modele močnejših postav. Izkazalo se je, da imam ravno pravšnjo postavo. V Zagrebu sem našla agencijo, ki se ukvarja samo z manekenkami in deluje po vsej Evropi, ter podpisala pogodbo.

Kakšno postavo morajo imeti »plus size« modeli?

Hruškasto obliko telesa z velikimi prsmi, ozkim pasom in širokimi boki. V Evropi angažirajo modele s konfekcijsko številko do največ 44, v Ameriki se s to številko plus size modeli šele začnejo. Seveda pa mora imeti ženska tudi lep obraz in lepo kožo, pomembna sta še mimika in obnašanje. Sama precej skrbim za svoje telo. Pazim, da zdravo jem, ne pijem alkohola, ne kadim in sem telesno dejavna.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vesna in Mija Janković skupaj uživali na modni reviji

Nekdanja tašča in snaha sta še vedno dobri prijateljici, ki si delita tudi ljubezen do mode.

Kdaj ste prvič pozirali?

Preden sem zamenjala agencijo, sem šla k fotografu, ki dela tudi v Parizu, da mi je izdelal profesionalne fotografije. Takrat sem tudi ugotovila, da se zelo dobro počutim pred kamero – to, da sem fotogenična, sem vedela že prej. Lani decembra sta me k sodelovanju povabila tudi modna oblikovalca Ogi Antunac in Zoran Mrvoš, ki ustvarjata blagovno znamko Link. Hotela sta se pokloniti vsem tistim, ki ne dosegajo kriterijev modne industrije. Mene so izbrali za zaščitni znak modne revije.

Ves čas ste zelo dejavni tudi na družbenih omrežjih.

Na svojem FB-profilu vsak dan objavim fotografijo obleke dneva. Ženskam so moje stilske ideje všeč. Objavljam tudi podatke, kje in za kakšno ceno se kakšen kos oblačila lahko kupi. Močnejše ženske imajo s tem ogromno težav - tudi s tem, kako uskladiti ceno in kakovost oblačil, da niso videti vulgarno ali ceneno.

Kateri kos oblačila je najteže dobiti v velikih konfekcijskih številkah?

Kavbojke.

S svojim početjem navdihujete tako mlade deklice kot tudi odrasle ženske.

Pišejo mi ženske iz Hrvaške, z Balkana, iz Evrope in tudi Amerike. Ko sem bila sama deklica, bi si želela, da bi obstajala ženska, kot sem jaz, da bi mi povečala samozavest. Mladim puncam bi položila na srce, naj se ne obremenjujejo same s sabo, naj uživajo v svoji mladosti, naj se oblačijo v oblačila, ki so jim všeč. Najbolj pomembno je, da najdejo same sebe. Vsak človek je zaradi nečesa poseben. Lepo se mi zdi, ko vidim, da se lahko poistovetijo z mojo zgodbo tako z lepe kot z grde strani.

Na otroštvo nimate preveč lepih spominov, posebno osnovna šola je bila za vas prava nočna mora.

Velikokrat sem prijokala domov. Otroci so bili zelo nesramni do mene, zbadali so me in zmerjali z grdimi izrazi. Zato sem se povlekla vase. Nihče ni vedel, kaj se dogaja z mano. Uteho sem poiskala v sinhronem plavanju. Dolga leta me je ta šport vlekel naprej. Hodila sem tudi v glasbeno šolo in plesala.

Verjetno vam je bilo še huje zato, ker niste imeli mame, ki bi vas potolažila.

Mama mi je umrla za rakom, ko sem bila stara enajst let. Čeprav mi je oče ves čas stal ob strani, govoril mi je, da sem lepa, mi vseeno ni mogel nadomestiti mame.

Ste imeli že od malega težave s čezmerno težo?

Niti ne. Začelo se je pri devetih letih, ko sem zbolela za salmonelo in končala v bolnišnici. V 14 dneh sem izgubila 20 kg, skoraj bi umrla. Ko sem se pozdravila, sem se začela rediti. Nisem razumela, kaj se dogaja z mojim telesom, zelo hitro sem se tudi razvijala in rasla. Bila sem najvišja v razredu, prvi med sošolkami so mi zrasle prsi, prva sem dobila menstruacijo. Pri 12-ih sem začela prvo dieto. Leto dni sem se trudila shujšati, potem sem šla na svojo željo v bolnišnico na preiskave in hujšanje pod nadzorom. Deset dni sem bila tam. Grozno je bilo: zaradi pomanjkanja hrane sem se ves čas tresla. Na dan sem lahko zaužila le 1200 kalorij. Ko se je izkazalo, da moje telo deluje v redu, vsi izvidi so bili namreč v normalnih mejah, sem se odločila, da se bom sprejela takšno, kakršna sem. Namesto diet bom raje pazila, kaj jem, in s športom vzdrževala telesno kondicijo. Ko sem začela hoditi v srednjo šolo, je bila moja samopodoba že precej boljša. Sošolci so bili čisto drugačni kot v osnovni šoli. Začela sem se osvobajati, spoznala sem prvega fanta, se začela modno oblačiti in ličiti. Naenkrat sem ugotovila, da se imam pravzaprav rada. Da je napočil čas, da začnem poslušati sebe.

Ves ta čas in še danes je vaša vzornica mama.

Z mamo sva si bili precej podobni. Ona mi je pokazala, kaj je ženstvenost, kaj pomeni biti ženska. Čeprav je zelo veliko delala, je kljub pomanjkanju časa vedno našla čas, da se uredi. Bila je lepa, vedno naličena, modno oblečena z lepim nakitom. Še vedno imam nekaj njenih oblek. Nosim jih in skrbno čuvam. Upam, da jih bom nekoč lahko pokazala svoji hčerki.

Za kariero pa sta najbolj zaslužna vaš oče in fant?

Oče je bil ob meni, ko sem bila najbolj negotova, ko sem imela cel kup težav, ko sem bila jezna in ko sem bila žalostna. Ves čas je bil z mano in me spodbujal. Zato je danes še posebej ponosen name. Zadnjih nekaj mesecev pa mi pri moji karieri precej pomaga moj fant Daniel. Od prvega dne, ko sva se spoznala, je ves čas z mano. Res sem srečna in zaljubljena. Pet mesecev že živiva skupaj. Ker se ljubiteljsko ukvarja s fotografiranjem, mi precej pomaga tudi na tem področju.

Poklicno se ukvarja s hrano. Menda ste nekoč rekli, da bo vaš moški moral imeti nekakšno vezo s hrano, saj zelo radi kuhate.

Res je (haha). Danielovo področje so sušiji. Hrano imam rada, še posebej rada jo pripravljam za druge. Kuhanje me sprošča. Zelo rada tudi preučujem nove kuhinje, nove kulture in začimbe.

Katera je vaša najljubša jed?

Najraje imam juhe. Tudi če je 40 stopinj Celzija, bom zagotovo pojedla juho. Juhe me spominjajo na otroštvo. Moja babica je kuhala izvrstne juhe in oče še danes ohranja to družinsko tradicijo. Ko se ob nedeljah naša družina zbere na nedeljskem kosilu, je na mizi obvezno juha.

Čemu pa ste se morali zdaj odpovedati?

Izogibam se kruhu in testeninam. Najteže se odrečem čokoladi.

Kako vzdržujete kondicijo?

Vsak dan naredim nekaj zase. Hodim na pilates in fitnes. Zdaj še posebej veliko hodim v fitnes, ker si moram učvrstiti telo pred odhodom v London.

Se je zaradi pojava plus size modelov v modni industriji kaj spremenilo?

Že to, da obstajamo, je napredek. Je pa res, da se v Evropi premika zelo počasi. V Ameriki je čisto drugačna zgodba. Želim si čim prej oditi tja. Osvobajajoč občutek je, ko veš, da s svojimi merami komaj zadostiš pogojem za plus size model.