Kdor poreče, da je mogoče biti zasvojen samo s cigaretami in alkoholom, se je pošteno zmotil. Pri ženskah je pravzaprav na vrhu vseh oblik zasvojenosti posebna vrsta nekemične zasvojenosti, in sicer zasvojenost z odnosi. Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka in avtorica knjižnih uspešnic, zelo jasno zapiše in vpraša, ali v vaših odnosih sveti rdeča luč in je treba razmisliti o zdravljenju, kajti vse oblike zasvojenosti so nevarne tako za dušo kot za telo vseh vpletenih. Sveti, če se omamljate s poskusi spreminjanja svojega partnerja in fantazirate o tem, da ima vaša ljubezen zdravilno moč, četudi je partner nemogoč ali nevaren. Sveti, če niti pomislite ne, da vaša brezpogojna in požrtvovalna ljubezen ne more spremeniti ljubljene osebe, saj sploh nimate rezervnega načrta.

 
Torej sem res odvisna od odnosov?
Za odvisnost od odnosov so značilni obsedenost z razmišljanjem o drugih ljudeh, hlepenje po povezanosti z njimi in nerealno pričakovanje njihove brezpogojne naklonjenosti, ki bo pomenila rešitev vseh težav. Odvisnost se ne pokaže le v ljubezenskih, ampak tudi v prijateljskih razmerjih, ki se močno zapletajo, saj nihče ne more povsem potešiti globokega zasvojenskega hlepenja. Da bi si zagotovili svojo »dozo« zunanjih potrditev, zasvojeni začnejo nadzirati in poskušati spreminjati druge ljudi. Kadar niso v odnosu, se počutijo neustrezne in slabe. Človek pa bi moral biti sam sebi najboljši prijatelj in vir neskončne ljubezni oziroma samospoštovanja in naj bi, če ne zlahka, pa vsaj brez večjih težav preživel tudi brez ljudi, ki jih ima iskreno rad.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Marjetko in Rudija razdvojili, a sta našla pot nazaj

Čeprav sta bila Marjetka in Rudi na neprijetnosti pripravljena, so dogodki vodili do napetosti, tekom katerih sta izgubila nadzor nad dogajanjem. Marjetka nam je zaupala, kaj se je zgodilo med in po snemanju …

Kako se odvisnost od odnosov razvije?
Kakor piše v svoji novi knjigi Umirjenost naša sobesednica, postanejo z odnosi zasvojeni tisti ljudje, ki so v otroštvu preživljali čustveno zapuščanje staršev, bodisi zaradi njune ločitve, hude bolezni ali pa so bili zanemarjeni in v najhujših primerih telesno ali psihično zlorabljeni. Ne moremo si misliti, kakšno opustošenje pusti v otroški duši na primer spolna zloraba!
Že kot otroci so za lajšanje bolečin in zdravljenje ran začeli sanjariti o idealnem odnosu s sanjsko osebo, v katerem bodo nekoč poplačani za vsa zapuščanja v preteklosti. Njihovi izbrani partnerji bodo videli in priznali globino njihove bolečine in razumeli, da jih nihče drug ne bi mogel tako predano ljubiti. Ni pomembno, koliko zunanjih tegob se bo zgrnilo na razmerje, nekoč bo vse to poplačano z globoko in večno ljubeznijo. V čakanju na nekoč pa prezrejo opozorila, kaj vse je narobe v zakonu oziroma kaj vse je narobe s partnerjem, ki jih vedno znova rani na podoben način, kot so jih ranili njihovi starši.
 
Vzgoja otrok je ključna
Kako naj vzgajamo otroke, da ne bodo pahnjeni v razne oblike zasvojenosti, temveč jim bo največji cilj samouresničevanje, razvoj na duhovni, duševni in telesni ravni?
Sanja Rozman razmišlja: »Odgovor ne more biti lahek niti kratek, saj je lažje napisati, kaj škoduje. Škodo lahko opažamo pri teh ljudeh, ko odrastejo, in ji sledimo do travmatičnega dogodka. Po drugi strani je najlažje reči, da je potrebna ljubeča vzgoja, potem pa bo vse v redu. Vendar ni tako. Če se malo pošalim, čeprav je tema resna, se moraš nekaj naučiti tudi o vzdrževanju računalnika, da lahko z njim uspešno delaš; ljudje smo pa seveda neskončno bolj kompleksni. In vendar mislimo, da lahko otroka vsak kar sam 'naredi' in vzgaja, ne da bi imel za to kakršenkoli izpit! Ljudje na splošno menijo, da vedo, kaj je ljubezen in kako se vzgaja, ne zavedajo pa se, da pod edino pravo vzgojo razumejo takšno, kakršne so bili deležni sami. In to tudi, če se v primarni družini niso dobro počutili ali celo če je bilo kaj močno narobe. Pri vzgoji otroka torej ponavljajo naučene obrazce, pa še kaj se zgodi in zaplete, tako da se težave dodajajo. Na ta način se hibe prenašajo v naslednjo generacijo.
Odrasti ne pomeni, da imaš odraslo telo, sposobno zaploditi otroka, temveč da si kritično prečesal od staršev dobljeno 'psihološko dediščino' in odstranil napake, vsaj tiste, ki so te bolele. Odrasla oseba se zaveda odgovornosti, da ji je zaupano povsem nemočno in ranljivo človeško bitje, v katerem bo njegovo vedenje pustilo neizbrisen pečat. Tako dobro kot slabo. Ključni besedi sta torej: ljubezen in odgovornost. Ljubezen brez odgovornosti je razvajanje, odgovornost brez ljubezni je teror. Skupaj, uravnoteženo, je vzgoja.«

Spremembe v možganih
Tudi nekemične oblike odvisnosti spremenijo delovanje v možganih, in sicer tako, da oseba izgubi zmožnost nadzora in izbire, postane obsedena, kompulzivno ponavlja škodljivo vedenje in stopnjuje toleranco. Da bi ostala »zadeta«, potrebuje denimo v zakonu čedalje več težav in svojo čedalje večjo angažiranost v njihovem reševanju, partner pa ostaja še naprej enak oziroma nepoboljšljiv. Opazi se tudi, kakor velja za kemične oblike zasvojenosti, da se v primeru, ko vedenja ni mogoče ponavljati oziroma zasvojenega partner zapusti, pojavijo zasvojensko hlepenje in odtegnitveni simptomi. Tudi telesni, boli nas glava ali duši. Od tod klici: »Vrni se, sicer skočim čez balkon,« ter tragične zgodbe iz medijev, ko moški naredi konec svoji bivši partnerici in njenemu novemu zakoncu, potem pa še sebi.  

Vrste zasvojenosti od odnosov
Rozmanova navaja oblike zasvojenosti z odnosi glede na vedenjske vzorce, ki se pri zasvojenih ljudeh opažajo. Pogosto se prepletajo, vendar eden od njih prevladuje:

-      Zasvojenost z romantičnimi odnosi, ali še bolje, z »ljubeznijo«: Najbolj značilno zanjo je zanašanje na drugega, da bo potešil potrebo po varnosti, moči, identiteti, pripadanju, smislu, rešil vse težave, ublažil tesnobo, strah, čustveno bolečino, prevzel odgovornost za odločanje in pomagal ženski znajti se v svetu. V zameno ženska postane pridna, se podredi moškemu tako, da izpolnjuje vsako njegovo, še tako absurdno potrebo, spremeni se v popolno ženo, mamo ali pač hčerko, uslužbenko. Veliko je dramatičnih čustev in zdi se, da strah pred odhodom in ljubosumje kažeta na veliko ljubezen, v resnici pa le na veliko odvisnost. Medsebojne bližine kot posledice popolne iskrenosti in čustvene povezanosti v pravem pomenu besede manjka. Vsakič, ko zatajimo resnico, svoje potrebe, namreč izgubimo košček sebe.

-      Zasvojenost z destruktivnimi odnosi: V otroštvu travmatizirani ljudje pogosto izbirajo odnose, ki so škodljivi ali nevarni, oziroma nasilne ljudi, takšne, ki so nesposobni za partnerski odnos, nezreli, kemični ali nekemični odvisniki. Tako si otroci iz alkoholno zasvojenih družin pogosto najdejo za partnerje alkoholike ali druge odvisnike in se z njimi ujamejo v zelo bolečo, vendar izjemno stabilno zvezo, polno dramatičnih konfliktov in strastnih sprav. Privlačnost nevarne osebe je nezavedna, izredno intenzivna zaradi tveganja in adrenalina, ki deluje kot gnojilo odnosa. Nevarni tipi se zdijo močni. Ker pa je njihova moč samo navidezna, znotraj pa so šibki, si tudi nevarni ljudje raje izbirajo podredljive partnerje, da jih lažje obvladajo. In tako močna navezanost lahko postane obsesivna, patološka, kompulzivna in preraste v zasvojenost.

-      Seksualna zasvojenost: »Če bi že moral biti zasvojen, bi bil najraje s seksom,« se muzajo klienti v podporni skupini Sanje Rozman, pa gre vendar za zelo hudo, nevarno obliko zasvojenosti, ki po nekaterih podatkih zajema kar deset odstotkov slovenskih moških in tri odstotke Slovenk. Tipična seksualna vedenja, ki jih zlorabljajo zasvojeni, so: sanjarjenje o seksu, zloraba pornografije, obsedenost s seksualnim lovom, anonimni seks, plačevanje in trgovanje s seksom, voajerizem in ekshibicionizem, spolno nadlegovanje in nasilje, zadajanje bolečine. Pojavljajo se tudi že novi vzorci seksualne zasvojenosti, povezani z internetom. Ali, če smo še natančnejši, za zasvojene s seksom so značilni številna sočasna razmerja, ki spremljajo trajno zvezo, in serijske zveze, anonimni seks z več partnerji, seks z neznanci, ko je objekt želje seks sam in ko človek s seksualnim partnerjem ne vzpostavi odnosa. Ob tem zasvojeni zanemarja pomembne socialne, delovne ali prostočasne dejavnosti, doživlja huda čustvena nihanja, ne zmore pa opustiti tega samouničevalnega vedenja. Večina stalnih partnerjev sodeluje pri skrivanju vedenja seksualnega odvisnika, ker jih je sram pred drugimi. Pripravljeni so lagati v ta namen in Rozmanova navaja, da postanejo zasvojeni s seksualno odvisnim partnerjem, saj se mu, da lahko preživijo, popolnoma prilagodijo.

-      Odnosna ali seksualna anoreksija: pri tej obliki odvisnosti pa gre za izrazito umsko, telesno in čustveno izogibanje vsemu, kar je povezano z odnosi. Podobno kot pri stradanju in anoreksiji v zvezi s hrano, lahko tudi kompulzivno odrekanje na področju odnosov osebo navda z občutkom moči in jo ščiti pred bolečino. V današnjem svetu, v katerem imamo neodvisnost za prednost, se lahko tak posameznik zdi celo uspešen, v resnici pa se prizadeti držijo na varni razdalji pred drugimi tako, da se odrekajo pomembnemu delu sebe. Takšni anoreksični, hladni, neulovljivi tipi navadno neustavljivo privlačijo odvisne od »ljubezni«.

Me lahko kaj ustavi?
Program zdravljenja oziroma okrevanja od odvisnosti od odnosov traja več let in v tem času je mogoče tudi, da zdrsnemo nazaj na peklensko gugalnico. Nas lahko kaj na hitrico ustavi, če si znova zaželimo bližine bivšega, ki nas psihično ali telesno zlorablja, ali če nas neustavljivo privlači sodelavec v službi, doma pa imamo moža in otroke? Sanja Rozman odgovarja: »Če bi imela kratek recept, kako na hitro okrepiti občutek lastne vrednosti, brez škodljivih posledic, ki jih psihološke bližnjice vedno pustijo, sem takoj kandidatka za Nobelovo nagrado in izpodrinem Billa Gatesa s seznama najbogatejših ljudi na svetu.
Zreli ljudje vedo, da se nič vrednega ne dobi zlahka. Dokler tega ne sprejmeš, v neskončnost poskušaš razne bližnjice, ki te samo prinesejo okoli in vrnejo na izhodišče. Samozavest, prava, ne navidezna, je rezultat zavedanja, da si dober človek in se trudiš tako živeti ter da je svet dober in urejen sistem, ki to dolgoročno podpira, tudi če kratkoročno kdaj ni videti tako. Veliko ljudi trdi, da tako mislijo, ampak tako živeti in se na to res zanašati, to pa je veliko težje! Vseeno pa vam lahko dam kratek nasvet, ki vam pomaga orientirati se v teh zagatah: DEJANJA IMAJO POSLEDICE! Ljudje se odločamo, da bomo kaj naredili ali pa ne, z upoštevanjem VSEH POSLEDIC: Če se odločiš oropati banko, ker hočeš hitro kratkoročne posledice oziroma denar, pri čemer zanemariš dolgoročne posledice, kazenski pregon in zapor, si preslepil samega sebe. Ravno zaradi posledic modri ljudje tega ne naredijo. Stvar ni tako prozorna, ko gre za odnose. Mnogo ljudi se zaradi kratkoročnih posledic, seksualna privlačnost, zaljubljenost, odloči za zakonsko prevaro, potem pa so presenečeni nad učinkom dolgoročnih posledic, kot so razrušene družine, izguba zaupanja, nesrečni otroci. Kratka afera lahko traja nekaj mesecev ali manj, posledice pa čutiš vse življenje. NI BLIŽNJIC!«

Ali sem odgovorna, kriva, ker me partner zlorablja?
»Žrtve kakršnegakoli nasilja nikoli niso soodgovorne za nasilje. Soodvisnost ni soodgovornost. Res je, da soodvisne ženske zlahka postanejo plen in tarča raznih sociopatov in izkoriščevalcev, vendar so ti absolutno v celoti odgovorni za svoja dejanja. To, kar pa je odgovornost partnerja, ki je psihično ali telesno zlorabljen, ni razumeti in prevzgajati nasilneža, temveč mu iti s poti!« odgovarja Sanja Rozman na vprašanje, koliko se morajo ženske, žrtve nasilja, sramovati svoje zlorabljenosti. Nič! Samo na pot ozdravitve je treba pogumno stopiti.

Pot ozdravitve
Očitna, velika, celo veličastna sprememba tistih, ki so šli skozi naporno, vendar uspešno zdravljenje od odnosov, je, da se naučijo ceniti in ljubiti sebe, zato tudi poskrbeti zase, ter zaupati svetu in drugim ljudem. To, kakor poudarja Rozmanova, povsem spremeni njihovo prejšnje životarjenje! Kakšen pa je prvi korak? In naslednji?
 V knjigi Umirjenost je jasno opisano, kaj storiti, da uspešno prebrodite stopnjo razvoja, stiske in odločitve, ter stopnjo šoka, kar se bo dogajajo približno leto dni po vaši odločitvi za zdravljenje. Na voljo je tudi delovni zvezek Umirjenost, v katerem najdete navodila in vaje, kako se ravnati v prvem letu, knjigi pa bosta sledili še dve, Pogum in Modrost, ki bralcu pomagata skozi naporna, a nadvse plodna leta sprememb, vse do ozdravitve. Namen knjig lažje razumemo že, če zapišemo, v kateri molitvi je avtorica dobila navdih za naslove:
Bog, podari mi umirjenost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti,
pogum, da spremenim, kar lahko,
In modrost, da spoznam razliko.
 »Moram pa poudariti, da je psihoterapija veliko več kot zgolj prebrati knjigo o samopomoči. Ob branju se sicer nekaj časa počutite bolje, spremenite pa nič. Knjige so samo ozaveščanje, delo pa je dolgotrajno in odgovorno,« poudarja strokovnjakinja za odvisnosti od odnosov.
 Optimalen scenarij za okrevanje je torej, na kratko povzeto, takšen:

Individualna terapija v obdobju dveh do treh let.
Skupinska terapija od 125 do 150 ur (dve leti ali več).
Redno obiskovanje dvanajstkoračnih skupin, kjer ni terapevta, pač pa vas drugi, ravno tako okrevajoči člani skupine poslušajo in podpirajo.
Trajen odnos s sponzorjem, mentorjem dvanajstkoračne skupine.
Sodelovanje družinskih članov v terapiji - zaradi sebe.